Ustavno sodišče je kot neutemeljeno zavrnilo ustavno pritožbo, ki jo je pritožnik zaradi kršitve načela zakonitosti in načela povratne veljave milejšega kazenskega zakona iz 28. člena Ustave in 7. člena EKČP vložil zoper sodbo Vrhovnega sodišča, s katero je to zavrnilo njegovo zahtevo za varstvo zakonitosti, ki jo je pritožnik vložil po prejemu zanj ugodne sodbe Evropskega sodišča za človekove pravice (ESČP) v zadevi Koprivnikar proti Sloveniji. V tej zadevi je ESČP ugotovilo, da so slovenska sodišča pritožniku v prvotnem postopku kršila navedene pravice iz EKČP, ki se nanašajo na načeli zakonitosti in povratne veljave milejšega kazenskega zakona.
V obravnavani zadevi se je Ustavno sodišče soočilo z vprašanjem, ali je ob uveljavitvi novega Kazenskega zakonika (KZ-1) leta 2008 zakonodajalec v kazenskem zakonu ustvaril pravno praznino, zato ker ni predpisal jasnega in določnega pravila za izrek enotne kazni zapora obsojencu, ki mu je bilo treba izreči enotno kazen ob upoštevanju posameznih pravnomočnih kazni petih mesecev, štirih let in tridesetih let zapora, ter ali jo je Vrhovno sodišče, ko je potrdilo, da se pritožniku za navedene kazni ob odsotnosti jasne in določne pravne podlage v kazenskem zakonu izreče enotno kazen tridesetih let zapora, zapolnilo na ustavnoskladen način.
Pritožnik je zatrjeval, da bi mu moralo Vrhovno sodišče na podlagi 2. točke drugega odstavka 53. člena KZ-1, ki je določala, da se enotna kazen izreče tako, da je večja od vsake posamezne določene kazni, vendar ne sme doseči seštevka posameznih kazni in ne preseči dvajsetih let zapora, izreči enotno kazen dvajset let zapora, ne glede na to, da so morala pri tem upoštevati, da je bila med več pravnomočnimi kaznimi tudi kazen tridesetih let zapora. Ker naj bi KZ-1 v njegovem primeru terjal izrek enotne kazni dvajsetih let zapora, bi ga morala sodišča uporabiti kot zakon, ki je milejši od tistega, ki je veljal v času storitve kaznivih dejanj, in po katerem bi mu sodišče izreklo enotno kazen tridesetih let zapora.
Ustavno sodišče je, tako kot prej že Vrhovno sodišče in ESČP, presodilo, da je v določbah KZ-1 o izrekanju enotne kazni nastala pravna praznina. Za pravno praznino je šlo med drugim tudi zato, ker 2. točke drugega odstavka 53. člena KZ-1 v primerih, ko je treba pri izreku enotne kazni upoštevati tudi posamezno kazen tridesetih let zapora, ni mogoče uporabiti v okviru meja možnega jezikovnega pomena, po katerem mora biti enotna kazen hkrati večja od vsake posamezne kazni in ne preseči dvajsetih let zapora. Prav tako zakon ni dopuščal, da sodišče pritožniku sploh ne bi izreklo enotne kazni, prestajanje vsake zaporne kazni posebej in v celoti pa bi bilo pritožniku tudi v škodo.
Glede na to, da je izrek enotne kazni učinkoval izključno v pritožnikovo korist, je bilo po presoji Ustavnega sodišča izjemoma dovoljeno zapolniti praznino, ki je nastala v kazenskem zakonu. Ocenilo je, da je pritožnik zahteval, naj pri tem sodišča uporabijo razširjajočo razlago kazenskega zakona ter uporabijo samo tisti del pravila iz 2. točke drugega odstavka 53. člena KZ-1, po katerem enotna kazen ne sme preseči dvajsetih let zapora. Da bi bilo pritožniku treba izreči enotno kazen dvajsetih let zapora, je bilo tudi stališče ESČP v zadevi Koprivnikar proti Sloveniji, ki je ocenilo, da bi bila taka kazen skladna z najvišjo dovoljeno enotno kaznijo, izrecno določeno v zakonu. Po presoji Vrhovnega sodišča pa je bilo treba za izrek enotne kazni uporabiti za obsojenca najugodnejše izmed pravil izrekanja enotne kazni, ki jih poznajo teorija in sodobni pravni sistemi. To je pravilo o absorpciji, po katerem se enotna kazen izreče v višini najvišje pri tem upoštevane posamezne kazni, upoštevajoč, da nobeno uveljavljeno pravilo o izrekanju enotne kazni ne določa, da je enotna kazen lahko nižja od najvišje upoštevane posamezne kazni.
Ustavno sodišče je presodilo, da niti razširjajoča razlaga, za katero se je zavzel pritožnik, niti stališče Vrhovnega sodišča, ki pomeni razlago s pomočjo analogije, v izhodišču nista v nasprotju z načelom zakonitosti iz 28. člena Ustave ter 7. člena EKČP, ker obe učinkujeta v korist pritožnika. Vendar pa zgolj razlaga Vrhovnega sodišča predstavlja ustavno sprejemljiv način zapolnitve pravne praznine. Pravilo, da bi se obsojencu v primeru, kot je pritožnikov, izrekla enotna kazen dvajsetih let zapora, izolirano od ostalih določb 2. točke drugega odstavka 53. člena KZ-1, po oceni Ustavnega sodišča ne bi več pomenilo pravila za izrekanje enotne kazni, temveč bi šlo v takem primeru za pravilo, po katerem se obsojencu vse posamezne zaporne kazni omili oziroma celo odpusti. Takega pravila ni mogoče ustavnoskladno umestiti v pravni sistem, ker bi obsojence spodbujalo k izvrševanju novih kaznivih dejanj, da bi dosegli izrek zanje ugodnejše enotne kazni.
Navedeno pomeni, da KZ-1 v primerjavi s kazenskim zakonom, veljavnim v času storitve kaznivih dejanje, ni bil nov, milejši zakon, ki bi ga bilo treba uporabiti. Zato z odločitvijo Vrhovnega sodišča, da bi se ob upoštevanju posameznih kazni petih mesecev, štirih let in tridesetih let zapora, pritožniku tudi po določbah KZ-1 izrekla enotna kazen tridesetih let zapora, pritožniku niso bile kršene človekove pravice in temeljne svoboščine iz 28. člena Ustave in 7. člena EKČP.
Glede vprašanja, ali je Vrhovno sodišče spoštovalo obveznost izvršitve sodbe ESČP v zadevi Koprivnikar proti Sloveniji, kar zahteva 46. člena EKČP, je Ustavno sodišče ocenilo, da je Vrhovno sodišče spoštovalo načelo, da se kazenski zakon ne sme široko razlagati v škodo obtoženega (na primer po analogiji), kar je eno temeljnih načel, ki so se oblikovala v praksi ESČP, da pa pri presoji, kako ustavnoskladno zapolniti pravno praznino, ni bilo vezano na stališče evropskega sodišča glede uporabe slovenskega kazenskega zakona.
