Z izpodbijano pravnomočno sodbo je bil pritožnik spoznan za krivega storitve kaznivega dejanja oškodovanja upnikov po drugem odstavku 227. člena Kazenskega zakonika (KZ-1). Pritožnik je zatrjeval kršitev načela zakonitosti iz 28. člena Ustave, ker naj bi drugi odstavek 227. člena KZ-1 inkriminiral povzročitev večje premoženjske škode upnikom, pritožnik pa naj bi bil obsojen zaradi oškodovanja samo enega upnika.
Ustavno sodišče je pojasnilo, da je iz besedila drugega odstavka 227. člena KZ-1 razvidno, da je zakon za to kaznivo dejanje med drugim zahteval “povzročitev premoženjske škode upnikom”, uporabil je torej množinsko obliko. Samostalniki v množini so v KZ-1 pogosti. To pa ne pomeni, da bi se vselej, kadar zakon določeni zakonski znak opredeljuje v množini, za izpolnitev tega zakonskega znaka zahtevalo več kršitvenih ravnanj oziroma prizadetost več oškodovancev ali več predmetov varstva hkrati. V določenih primerih bi namreč vztrajanje pri strogi gramatikalni razlagi samostalnika v množini lahko privedlo do nesmiselnega rezultata. V teh primerih je treba natančnejšo vsebino kaznovalne norme določiti z drugimi metodami razlage. Ustavno sodišče je pritrdilo Vrhovnemu in Višjemu sodišču, da ni smiselna stroga gramatikalna razlaga, po kateri bi bila inkriminirana povzročitev manjše premoženjske škode trem upnikom, povzročitev večje premoženjske škode samo enemu upniku pa ne. Namen zakonske inkriminacije je namreč prav v tem, da se osebam, ki so plačilno nesposobne, prepovedujejo ravnanja, ki bi pomenila izigravanje in oškodovanje vseh upnikov ali pa samo nekaterih od njih. Stališče Vrhovnega in Višjega sodišča, da je zakonske znake kaznivega dejanja oškodovanja upnikov izpolnil tudi tisti, ki je v položaju plačilne nesposobnosti s sklepanjem fiktivnih pogodb povzročil premoženjsko škodo enemu upniku, zato ne pomeni kršitve načela zakonitosti iz 28. člena Ustave. Ustavno sodišče je zato zavrnilo ustavno pritožbo zoper izpodbijane akte.
