Ustavno sodišče je odločalo o ustavni pritožbi zoper pravnomočni sklep, s katerim je sodišče na podlagi drugega odstavka 207. člena Zakona o kazenskem postopku (ZKP) ugotovilo, da je pri pritožniku še podan priporni razlog. Pritožnik je uveljavljal kršitev pravice do izjave iz 22. člena Ustave, ker njegovi zagovornici pred izdajo tega sklepa ni bilo omogočeno, da se opredeli do predloga za podaljšanje pripora po vložitvi obtožnice.

Ustavno sodišče je uvodoma opozorilo na svojo dosedanjo presojo glede ustavnih procesnih jamstev pri odločanju o priporu, iz katere izhaja, da sme sodišče v skladu z 22., 27. in 29. členom Ustave sklepe, ki so pravna podlaga za izvrševanje pripora, izdati samo na predlog upravičenega tožilca, osebi, o priporu katere odloča, in njenemu zagovorniku pa mora predhodno omogočiti, da se do tega predloga opredelita.

V nadaljevanju je Ustavno sodišče podalo razlago določb ZKP, ki urejajo odločanje o podaljšanju priporu po vložitvi obtožnice. Pojasnilo je, da je treba zakonsko ureditev, ki je v veljavi od ZKP-K, razlagati tako, da je od vložitve obtožnice do izreka prvostopenjske sodbe pravna podlaga za izvrševanje pripora sklep o podaljšanju pripora po vložitvi obtožnice (drugi odstavek 272. člena ZKP), vmesni ugotovitveni priporni sklepi (drugi odstavek 207. člena ZKP) pa imajo zgolj deklaratorno naravo; sporočajo, da je sodišče periodično (tj. na dva meseca) preverjalo obstoj pripornih razlogov in da ni videlo razlogov za odpravo pripora, ki se izvršuje na podlagi sklepa o podaljšanju pripora po vložitvi obtožnice. Iz navedenega izhaja, da sme sodišče o podaljšanju pripora po vložitvi obtožnice odločiti samo na predlog upravičenega tožilca, obdolžencu in njegovemu zagovorniku pa mora pred tem omogočiti, da se do tega predloga opredelita. Za izdajo vmesnih ugotovitvenih sklepov sodišče po drugi stani ne potrebuje predloga tožilca, saj ne odloča znova o pravni podlagi za pripor niti ne ugotavlja novih pripornih razlogov ali novih obremenilnih okoliščin. Kadar sodišče na podlagi drugega odstavka 207. člena ZKP preizkus pripornih razlogov opravi brez predloga tožilca, tudi ni v neskladju z Ustavo, če predhodno ne pridobi obdolženčeve izjave, saj ne razpolaga z novim procesnim gradivom, ki bi lahko vplivalo na obdolženčev pravni položaj.

V konkretnem primeru je šlo za specifičen položaj, saj obdolženčevi zagovornici (v nasprotju z ZKP in Ustavo) možnost opredelitve do predloga za podaljšanje pripora ni bila dana že v okviru odločanja o podaljšanju pripora po vložitvi obtožnice, kar je ugotovilo tudi Vrhovno sodišče, ko je odločalo o zahtevi za varstvo zakonitosti zoper sklep o podaljšanju pripora po vložitvi obtožnice. Ustavno sodišče je sprejelo stališče, da bi moralo sodišče v tem položaju obdolženčevi zagovornici opredelitev do predloga za podaljšanje pripora omogočiti vsaj pred odločitvijo o izdaji nadaljnjega ugotovitvenega sklepa. Ker tega ni storilo, je po presoji Ustavnega sodišča tudi z izdajo tega sklepa pritožniku kršilo pravico do izjave iz 22. člena in pravico do obrambe z zagovornikom iz druge alineje 29. člena Ustave.