Ustavno sodišče je odločilo o ustavni pritožbi zoper sodbi, s katerima sta sodišči zavrnili zahtevek pritožnikov (potrošnikov) na ugotovitev ničnosti kreditne pogodbe v švicarskih frankih s povezanimi zavarovanji ter na vračilo zatrjevanih preplačil. Pritožnika sta v sodnem postopku poudarjala posebno občutljivosti zaradi nakupa družinskega doma in tvegano naravo sklenjenega posla. Opozarjala sta tudi na škodljive posledice posla za njun socialni položaj, osebnostni razvoj in družinsko življenje. Prav tako sta poudarila strokovno poznavanje tveganj valutnega trga na strani banke, kar sta povezala z dolgoročnostjo kreditne pogodbe in transparentnostjo lastnega premoženjskega položaja v pogodbenem razmerju.

Izpodbijani sodbi sta temeljili na dveh samostojnih nosilnih stališčih. Prvo stališče je bilo sestavljeno iz izhodišča, da se (ne)poštenost glavnega predmeta pogodbe (valutne klavzule) v primeru izpolnjene pojasnilne dolžnosti ne presoja, in ocene, da je bila pojasnilna dolžnost v obravnavanem primeru izpolnjena.

Z drugim stališčem sta sodišči po vsebinski presoji pogodbenega pogoja (valutne klavzule) ugotovili, da ta ni bil nepošten. V tem delu sta presojo opravili predvsem v okviru zahtev Direktive 93/13/EGS. Dobro vero banke sta utemeljili z ugotovitvijo, da ta v trenutku sklepanja pogodbe kljub strokovni skrbnosti ni mogla predvideti (znatnega) gibanja tečajnega razmerja v škodo potrošnikov in da o tem ni dajala določnih (ali zavajajočih) jamstev. Odsotnost znatnega neravnotežja v pogodbenih pravicah in obveznostih sta utemeljili z ugotovitvijo, da je tudi banka nosila valutno tveganje in si je bila v skladu z bančno zakonodajo dolžna zagotoviti ustrezno zavarovanje, s čimer sprememba valutnega razmerja zanjo ni pomenila dobička.

Zaradi precedenčnega pomena ustavnopravnih vprašanj, ki jih v različnih korakih presoje odpirata obe stališči sodišč, se je Ustavno sodišče odločilo, da bo preizkusilo obe stališči sodišč v celoti.

Pri presoji prvega stališča je Ustavno sodišče upoštevalo izhodišče, da je pogodbena svoboda strank, s katero sta sodišči (ob opiranju na sodno prakso Vrhovnega sodišča) z razlago Zakona o varstvu potrošnikov utemeljevali omejitev presoje le na vprašanje jasnosti in razumljivosti pogodbenega pogoja (izpolnitve pojasnilne dolžnosti), izraz splošne svobode ravnanja iz 35. člena Ustave. Ta je pogojena z družbeno vpetostjo in torej tudi z načelom socialne vključenosti, ki je sestavni del načela socialne države iz 2. člena Ustave. Sodna veja oblasti je pogodbena razpolaganja dolžna pripoznati in varovati ter zato vanje načeloma ne sme posegati. Vendar pa navedena zahteva izraža le negativni (“obrambni”) vidik pogodbene svobode. Slednji pa je zaradi učinkovitega izvrševanja v družbeni stvarnosti postavljen v medsebojno vrednostno sodoločanje s pozitivnim vidikom. Ta se v obravnavanem primeru izraža kot obveznost vrednotenja potrebe pravnega varstva (presoje nepoštenosti) na temelju širšega pravnega položaja pritožnikov. Navedeno je posebej poudarjeno prav v okoliščinah razmerja banke s potrošnikom, ki je izrazito (informacijsko, premoženjsko, strokovno) asimetrično. V takem razmerju ni absolutno izključena možnost čezmerne (ali izključne) uveljavitve interesov močnejše stranke in s tem nevarnost udejanjanja zgolj navidezne avtonomnosti.

Pritožnika sta v sodnem postopku uveljavljala ravno okoliščine, katerih pomen pri obravnavi pojasnilne dolžnosti zaradi pozitivne obveznosti varstva iz 35. člena Ustave ne more biti vnaprej izključen. Izključno osredotočenje sodišč na negativni vidik pogodbene svobode po presoji Ustavnega sodišča zato ni bilo v skladu s splošno svobodo ravnanja (35. člen Ustave). Ker se sodišči nista opredelili do opozorila pritožnikov na odsotnost (neposrednega) prenosa drugega odstavka 4. člena Direktive 93/13/EGS v povezavi z minimalno harmonizacijo in dopustnostjo širše presoje na ravni te direktive, sta kršili tudi njuno pravico do opredelitve iz 22. člena Ustave.

V zvezi s presojo standarda vsebine pojasnilne dolžnosti po presoji Ustavnega sodišča iz obrazložitve izpodbijanih sodb ni bilo mogoče razbrati, katero pojasnilo (gradivo) banke je moglo in moralo povzročiti zavedanje dejanskih posledic velike depreciacije domače valute na višino prevzetih kreditnih obveznosti. Ker gre za ključno vsebino standarda pojasnilne dolžnosti, kot ga na podlagi Direktive 93/13/EGS razlaga Sodišče Evropske unije, sta sodišči tudi v navedenem delu kršili pravico do obrazložene sodne odločbe iz 22. člena Ustave.

V zvezi z drugim stališčem sodišč (presoja nepoštenosti) sta pritožnika ves čas postopka opozarjala tudi na strokovno kvalificirano poznavanje tveganj valutnega trga na strani banke, kar sta povezovala z dolgoročnostjo kreditne pogodbe in transparentnostjo lastnega premoženjskega položaja. Te trditve že na podlagi prvega odstavka 3. člena Direktive 93/13/EGS in meril, ki jih je za njegovo razlago razvilo Sodišče Evropske unije, pomenijo upoštevni element presoje (ne)poštenosti pogodbenega pogoja. Ker se sodišči do njih nista opredelili, sta kršili pravico pritožnikov do opredelitve iz 22. člena Ustave.

Zaradi ugotovljenih kršitev je Ustavno sodišče izpodbijani sodbi razveljavilo in zadevo vrnilo prvostopenjskemu sodišču v ponovno odločanje.