Ustavno sodišče je v tej zadevi združilo odločanje o dveh ustavnih pritožbah istega pritožnika zoper odločitve sodišč o obstoju pripornih pogojev v istem kazenskem postopku.

Proti pritožniku je v času vložitve ustavnih pritožb tekel kazenski postopek zaradi utemeljenega suma storitve kaznivega dejanja neupravičene proizvodnje in prometa s prepovedanimi drogami, nedovoljenimi snovmi v športu in predhodnimi sestavinami za izdelavo prepovedanih drog. Sodišče je pritožniku odredilo pripor iz razlogov ponovitvene nevarnosti in begosumnosti, pri čemer mu je bil pripor odrejen v času, ko je bil že v priporu v zvezi z drugo kazensko zadevo. V izreku sklepa o priporu v tej kazenski zadevi je bilo zato določeno, da se pripor začne izvrševati z dnem in uro odprave pripora v drugi kazenski zadevi.

Pritožnik je ustavni pritožbi vložil zoper pravnomočni odločitvi zunajobravnavnega senata, s katerima je ta, ko se je pripor pritožnika v tej kazenski zadevi že pričel izvrševati, pri dveh periodičnih preizkusih obstoja pripornih razlogov, izvedenih po uradni dolžnosti, ugotovil, da pri pritožniku pogoji in razlogi za pripor še obstajajo. Pritožnik je opozoril, da mu je sodišče odredilo pripor “na zalogo” in z odložnim rokom ter da Zakon o kazenskem postopku (ZKP) takšne odreditve pripora ne predvideva. Menil je, da zaradi že obstoječega sklepa o priporu iz druge kazenske zadeve, odreditev pripora v tej zadevi ni bila neogibno potrebna. Po prepričanju pritožnika pomeni kršitev človekovih pravic tudi stališče sodišč, da se čas trajanja pripora šteje šele od začetka njegovega dejanskega izvrševanja dalje in ne od njegove odreditve. Pritožnik naj bi bil namreč organom pregona dosegljiv tudi v času, ko je bil v priporu v drugi kazenski zadevi.

Ustavno sodišče je v odločbi ponovilo upoštevna ustavnopravna izhodišča iz ustaljene ustavnosodne presoje v zvezi s pravico posameznika do osebne svobode iz prvega odstavka 19. člena Ustave. Med drugim je opozorilo na to, da se sme prostost posamezniku omejiti samo po postopku, ki ga, upoštevaje ustavnoprocesna jamstva, natančno določa zakon. Ker je pripor ustavna kategorija, pri čemer Ustava ne razlikuje med različnimi oblikami pripora, gre po stališču Ustavnega sodišča tudi v primeru pripora, ki ga sodna praksa poimenuje »pripor z odložnim rokom«, lahko le za pripor iz prvega odstavka 20. člena Ustave. Ker pa je pravica do osebne svobode ob pravici do življenja najpomembnejša družbena vrednota ter za posameznika najpomembnejša dobrina, mora biti ureditev, ki omogoča poseg v to pravico, posebej natančna, urejena z jasnimi in podrobnimi pravili, ki izključujejo možnost arbitrarnega ravnanja države.

Pripor je urejen v ZKP, ki konkretizira določbi 19. člena (varstvo osebne svobode) in 20. člena Ustave (odreditev in trajanje pripora). Tako Ustava kot ZKP razlikujeta med odreditvijo pripora s sodno odločbo in odvzemom prostosti na tej podlagi, noben izmed teh dveh aktov pa ne zahteva, da bi se moral pripor pričeti izvrševati s trenutkom njegove odreditve.

Ustavno sodišče je v odločbi poudarilo, da je za preprečitev samovoljnega ravnanja organov oblasti nujno, da se sklep o priporu izvrši čim prej, ko je to mogoče. Okoliščine, ki so zahtevale odreditev pripora, se namreč vmes lahko tudi tako spremenijo, da kljub formalno veljavnemu sklepu ni več vsebinskih pogojev za pripor. Če pa takojšnja izvršitev sklepa o priporu ni mogoča in je zato med izdajo in izvršitvijo sklepa časovna razlika, mora zakonska ureditev vsebovati varovalke, ki omogočajo pravočasno upoštevanje spremenjenih okoliščin. Gre za preizkus pogoja »neogibne potrebnosti« pripora, ki ga terja prvi odstavek 20. člena Ustave, s tem pa za varovalke, ki zahtevajo, da se pogoji in razlogi za pripor ponovno preizkusijo takoj, ko se sklep o priporu izvrši.

Ustavno sodišče je ocenilo, da dajejo veljavne določbe ZKP kljub odsotnosti izrecne navedbe, da se pripor lahko začne izvrševati tudi kasneje, šele po nastopu določenih okoliščin, tudi za tak način izvršitve sklepa o priporu dovolj trdno in zanesljivo podlago, ki izključuje samovoljnost sodišč. Zahteva po določenosti pripora v zakonu, ki izhaja iz drugega odstavka 19. člena Ustave, je po oceni Ustavnega sodišča tako spoštovana tudi za pripor z odložnim rokom.

Zakon o kazenskem postopku varovalko, ki omogoča pravočasno upoštevanje spremenjenih okoliščin, določa v drugem odstavku 207. člena, s katerim sodiščem nalaga, da morajo obstoj pripornih razlogov po uradni dolžnosti preveriti v roku dveh mesecev od izdaje zadnjega sklepa o priporu. Ustavno sodišče je sprejelo stališče, da je treba ta rok v primeru pripora, odrejenega z odložnim rokom, razlagati tako, da mora zunajobravnavni senat podanost pogojev in razlogov za pripor preveriti tik pred dejanskim začetkom oziroma najkasneje ob dejanskem začetku izvrševanja sklepa o priporu. V primeru pripora z odložnim rokom lahko le takšna razlaga drugega odstavka 207. člena ZKP zagotavlja njegovo ustavno skladnost.

Bistveno v odločbi je, da je za preprečitev samovoljnega ravnanja organov oblasti nujno, da se sklep o priporu izvrši čim prej, ko je to mogoče. Če pa takojšnja izvršitev sklepa o priporu ni mogoča in je zato med izdajo in izvršitvijo sklepa časovna razlika, je treba podanost pogojev in razlogov za pripor preveriti tik pred dejanskim začetkom oziroma najkasneje ob dejanskem začetku izvrševanja sklepa o priporu. Zakonska ureditev takšno razlago omogoča, sodišča pa določb ZKP niso obrazložila ustavnoskladno, zato je Ustavno sodišče ugotovilo kršitev pravice pritožnika do osebne svobode iz prvega odstavka 19. člena Ustave.

Ker je zunajobravnavni senat vse naslednje periodične preizkuse opravil tako, kot to zahteva drugi odstavek 207. člena ZKP, ugotovljena kršitev ni utemeljevala niti odprave pripora niti razveljavitve izpodbijanih sklepov. Glede na navedeno je Ustavno sodišče ugotovilo kršitev pravice do osebne svobode iz prvega odstavka 19. člena Ustave, izpodbijanih pravnomočnih sklepov Višjega in Okrožnega sodišča pa ni razveljavilo.