Ustavno sodišče je odločalo o ustavnih pritožbah zoper pravnomočno sodbo, s katero sta bili pravna oseba in njena odgovorna oseba spoznani za odgovorni prekrška po Zakonu o javnem naročanju.

Ustavno sodišče je očitke pritožnic presojalo z vidika zahteve uporabe kasnejšega milejšega zakona iz drugega odstavka 28. člena Ustave. Presodilo je, da sta tako sodišče prve stopnje kot pritožbeno sodišče kršili to ustavno zahtevo. Sodišče prve stopnje zato, ker je pri presoji, ali je kasnejši zakon očitano ravnanje dekriminiral, prestopilo možen besedni pomen zakonskega znaka prekrška. Pritožbeno sodišče pa zato, ker pri tej presoji sploh ni presojalo očitanega ravnanja, temveč ravnanje, ki se pritožnikoma v obdolžilnem predlogu ni očitalo.

Ustavno sodišče je poudarilo, da mora sodišče v primeru, ko se zakon, ki določa prekršek, po storitvi očitanega ravnanja spremeni, v skladu z drugim odstavkom 28. člena Ustave najprej presoditi, ali očitano ravnanje izpolnjuje zakonske znake prekrška tudi po novem zakonu. Kasnejši zakon je namreč najmilejši tedaj, ko očitanega ravnanja sploh ne opredeljuje več kot prekršek (ga dekriminira). Sodišče mora torej presoditi, ali konkretni dejanski stan, ki izhaja iz obdolžilnega predloga, ustreza zakonskemu dejanskemu stanu (zakonskim znakom) prekrška po novem zakonu. Če ugotovi, da očitano ravnanje v kasnejšem zakonu ni več opredeljeno kot prekršek, mora postopek o prekršku ustaviti, ne glede na to, ali zakonskim znakom prekrška po novem zakonu ustreza neko drugo ravnanje, ki ni predmet očitka.

Glede na ugotovljen kršitev je Ustavno sodišče izpodbijani sodbi razveljavilo in zadevo vrnilo sodišču prve stopnje v novo sojenje.