Ustavno sodišče je odločalo o ustavni pritožbi pritožnice, vloženi zoper pravnomočni sklep o zavrženju njenega predloga, naj se zaradi obstoja naknadno najdenega premoženja izda dodaten sklep o dedovanju po pokojnem zapustniku, umrlem leta 1969. Nosilno stališče izpodbijanega sklepa je, da je bilo o istem predmetu zapuščine, to je sedaj o nepremičnini parcelna št. 456/14, k. o. Karlovško predmestje, pri kateri je v zemljiški knjigi kot lastnik do celote še vedno vpisan zapustnik, že pravnomočno odločeno s sklepom o dedovanju št. D 5/79 z dne 10. 10. 1983 s tem, ko je bil v njem kot predmet dedovanja naveden pritožnikov solastniški delež na gospodarskem poslopju in na delu stavbe, ki sta bila tedaj v zemljiški knjigi vpisana kot zemljiškoknjižno telo II, v lasti zapustnika.

Pritožnica je sodiščema očitala, da sta sprejeli pretirano formalistično odločitev, ki je sporna z vidika pravic iz prvega odstavka 23. člena in 33. člena Ustave: (i) glede na to, da naj bi se status spornega nepremičnega premoženja v vmesnem času spremenil do te mere, da bi ga bilo mogoče šteti za novo premoženje v smislu prvega odstavka 221. člena Zakona o dedovanju (v nadaljevanju ZD), in (ii) glede na to, da naj bi bil sklep o dedovanju glede sporne nepremičnine neizvršljiv, pri čemer naj dediči sami vpisa lastninske pravice na svoje ime ne bi mogli doseči.

Ustavno sodišče je opravilo preizkus izpodbijane odločitve z vidika pravice do sodnega varstva iz prvega odstavka 23. člena Ustave, ki posamezniku zagotavlja možnost predložitve zadeve sodišču, ki bo o zadevi v razumnem času vsebinsko (meritorno) odločilo. Presodilo je, da je kršitev te človekove pravice podana. Po presoji Ustavnega sodišča nosilno stališče izpodbijanih sklepov (da novo najdeno premoženje ni premoženje, ki sicer pripada zapustniku, a ni bilo v danes upoštevni obliki v celoti zajeto v pravnomočnem sklepu o dedovanju) ni sprejemljivo z vidika pravice do sodnega varstva. Takšno stališče namreč v položaju, kot je obravnavani, onemogoča razdelitev vsega zapustnikovega premoženja ter s tem uresničitev smisla in namena zapuščinskega postopka. Ustavno sodišče je poudarilo, da je treba predpis, po katerem je novo najdeno premoženje v smislu 221. člena ZD le tisto, za katero se ob izdaji sklepa o dedovanju ni vedelo, ustavnoskladno razlagati. Ozka dobesedna razlaga naj bi onemogočala razdelitev vsega zapustnikovega premoženja in s tem uresničitev smisla in namena zapuščinskega postopka. Sodiščema je očitalo, da sta razlagali procesno oviro res iudicata ne ozirajoč se na posebno naravo in namen zapuščinskega postopka ter na posebno naravo dodatnega sklepa o dedovanju, pa tudi ne ozirajoč se na posebne okoliščine tega primera, to je na dejstvo, da izvira sklep o dedovanju iz prejšnjega pravnopolitičnega sistema, ki je poznal lastninsko pravico tudi na stavbi kot nepremičnini, zaradi česar po pravilih danes veljavnega pravnega reda ni izvršljiv; in na dejstvo, da je zapustnik še vedno vpisan v zemljiški knjigi kot lastnik zemljišča do celote.