Pritožnica je izpodbijala sodbo Okrožnega sodišča v Murski Soboti, ki jo je spoznalo za krivo kaznivega dejanja razžalitve po drugem v zvezi s prvim odstavkom 158. člena v zvezi z drugim odstavkom 168. člena Kazenskega zakonika (Uradni list RS, št. 50/12 – uradno prečiščeno besedilo in nasl. – KZ-1), zanj pa ji je izreklo denarno kazen. V obravnavanem primeru je odvetnik oškodovanca od predstavnika spletne strani dva meseca po objavi komentarja pridobil IP-naslov za osebo “gost-občan”, avtorja inkriminiranega komentarja. Nato je ugotovil, da je imetnik IP-naslova prijavljen pri družbi Amis, od katere je Okrajno sodišče v Lendavi s sklepom na podlagi oškodovančevega predloga za zavarovanje dokazov zahtevalo posredovanje identifikacijskih podatkov imetnika navedenega IP-naslova. Družba Amis je sporočila, da je imetnica tega IP-naslova pritožnica.
Pritožnica je med drugim zatrjevala kršitev pravice do komunikacijske zasebnosti iz prvega odstavka 37. člena Ustave, ker podatek o IP-naslovu ni bil pridobljen na podlagi sodne odredbe, čeprav naj bi imela utemeljeno pričakovanje zasebnosti in ker spletni portal Pomurec.com in družba Amis nista imela pravne podlage za hrambo podatkov in dostop do njih.
Ustavno sodišče je odločilo, da je pritožnica javnosti sicer zavestno razkrila vsebino svoje komunikacije (tj. vsebino spornega komentarja), saj je komentar napisala pod članek na spletnem portalu in je do članka in do komentarjev pod njim lahko dostopal vsak obiskovalec te spletne strani, tudi neprijavljen.
Vendar pritožnica pri pisanju javno objavljenega komentarja ni uporabila svojega imena in priimka, pač pa je za oznako avtorja komentarja uporabila navedbo “občan-gost”. Poleg tega zraven komentarja niti drugje na spletnem portalu nista bila javno objavljena njen IP-naslov ali kakršnakoli druga oznaka, prek katere bi jo bilo mogoče vsaj posredno identificirati, prav tako ni IP-naslova ali druge oznake sama razkrila v komentarju ali na kak drug način, zaradi česar iz izpodbijanih sodb ne izhaja, da bi bil s pritožničinim IP-naslovom seznanjen še kdo drug kot upravitelj spletne strani. Nasprotno, navedenega IP-naslova tudi pooblaščenec oškodovanca ni mogel pridobiti drugače kot neposredno od upravitelja spletne strani, zato mu je poslal dopis za pridobitev tega podatka. Iz navedenih razlogov se obravnavani primer v bistvenem razlikuje od zadeve št. Up-540/11, v kateri je pritožnik uporabljal omrežje Razorback, ki je P2P-omrežje, pri katerem je Ustavno sodišče štelo, da lahko vsak uporabnik strani pregleda IP-naslove tistih, ki delijo datoteke oziroma od katerih jih uporabnik dobiva, tudi IP-naslov pritožnika. Po stališču Ustavnega sodišča IP-naslov ni le tuji oziroma operaterjev naslov. Namen pridobitve IP-naslova je praviloma identifikacija naročnika, ki mu je bil konkreten dinamični IP-naslov dodeljen, in s tem uporabnika naprave, preko katere je bilo v spletnem komuniciranju izvršeno neko pravno relevantno dejanje. To velja tudi za namen oškodovanca v obravnavanem primeru. Ker pritožničinega IP-naslova ni mogel videti kdorkoli, ki je obiskal spletni portal in prebral inkriminirani komentar, saj je bil IP-naslov prikrit in nedostopen ter omejen za druge uporabnike portala, ni mogoče trditi, da je pritožnica z javno komunikacijo svoj IP-naslov zavestno izpostavila javnosti oziroma da je s tem razkrila svojo identiteto in se zavestno odpovedala pričakovanju zasebnosti.
Anonimnostno pojmovanje zasebnosti komunikacije prek interneta ni absolutno, vendar je pritožnica tudi iz tega razloga upravičeno pričakovala zasebnost na dinamičnem IP-naslovu. Zato je bil njen dinamični IP-naslov predmet varstva komunikacijske zasebnosti iz prvega odstavka 37. člena Ustave, pridobitev IP-naslova v obravnavanem primeru pa je pomenila poseg v navedeno človekovo pravico. Stališča sodišč, da pritožnica ni upravičeno pričakovala zasebnosti, zato pomenijo kršitev pravice do komunikacijske zasebnosti iz prvega odstavka 37. člena Ustave.
Ker iz dejstev obravnavanega primera izhaja, da je imel upravitelj spletnega portala v trenutku posredovanja podatka o dinamičnem IP-naslovu pritožnice pravno podlago za hrambo tega podatka kvečjemu v XIII. poglavju Zakona o elektronskih komunikacijah, ki ga je Ustavno sodišče z odločbo št. U-I-65/13 z dne 3. 7. 2014 v celoti razveljavilo, je bil sporni podatek o pritožničinem dinamičnem IP-naslovu v trenutku učinkovanja odločbe Ustavnega sodišča št. U-I-65/13 že v kazenskem spisu obravnavane zadeve, v trenutku njegove pridobitve je obstajala pravna podlaga za njegovo hrambo, ki pa je bila s kasnejšo odločbo Ustavnega sodišča št. U-I-65/13 razveljavljena. Zato so v obravnavanem primeru relevantna merila za ustavnoskladni dostop do podatkov, hranjenih na podlagi navedenega razveljavljenega poglavja Zakona o elektronskih komunikacijah, iz odločbe Ustavnega sodišča št. Up-709/15, Up-710/15 z dne 9. 10. 2019. Sodišča vsebinske presoje po teh merilih niso opravila. S tem so kršila pravico pritožnice do komunikacijske zasebnosti. Ker sodišča presoje niso opravila, pa Ustavno sodišče ni moglo opraviti (vsebinske) presoje, ali so bila pri tem upoštevana navedena ustavnopravno odločilna merila.
