Ustavno sodišče je v tej zadevi odločalo o ustavni pritožbi pritožnika, vloženi zoper pravnomočno odločitev sodišč o zavrženju njegovega zahtevka za vrnitev daril zaradi prikrajšanja nujnega deleža iz razloga, da je triletni zastaralni rok za uveljavljanje tega zahtevka iz 41. člena Zakona o dedovanju, ki teče od zapustnikove smrti, do dneva vložitve tožbe že potekel. Zato naj ne bi bile pravno pomembne s strani pritožnika zatrjevane posebne okoliščine obravnavanega primera.

Ustavno sodišče je ugodilo pritožnikovi ustavni pritožbi in izpodbijani sodni odločbi razveljavilo zaradi kršitve pravice do sodnega varstva iz prvega odstavka 23. člena Ustave ter zadevo vrnilo sodišču prve stopnje v novo sojenje. Poudarilo je, da je institut zastaranja v prvi vrsti sicer namenjen zagotovitvi pravne varnosti dolžnika pred uveljavljanjem zastaranih terjatev. Vendar pretoga uporaba zastaralnih rokov, pri kateri sodišče ne upošteva okoliščin posameznega primera, lahko pomeni nedopusten poseg v pravico do dostopa do sodišča, če upniku nesorazmerno otežuje oziroma preprečuje, da bi uporabil razpoložljivo pravno sredstvo. Po presoji Ustavnega sodišča posebne okoliščine obravnavanega primera (tj. predvsem okoliščina, da zapuščinsko sodišče pritožniku ni vročilo sklepa, da se zapuščinski postopek (ker ni premoženja) ne bo izvedel ter okoliščina, da naj bi toženka pritožnika zavajala tako glede obstoja zapuščine kot glede samega poteka zapuščinskega postopka) v luči jamstva učinkovitega uresničevanja pravice pritožnika do sodnega varstva nakazujejo potrebo po prožnejši razlagi pravila o zastaranju iz 41. člena Zakona o dedovanju v zvezi s 360. členom Obligacijskega zakonika (ta ureja zadržanje zastaranja v primeru nepremagljivih ovir). Ker sodišči teh posebnih okoliščin obravnavanega primera nista ovrednotili z vidika 360. člena OZ, sta kršili pritožnikovo pravico do sodnega varstva iz 23. člena Ustave.