Ustavno sodišče je v tej zadevi obravnavalo ustavno pritožbo pritožnice, vloženo zoper pravnomočna sklepa okrožnega in višjega sodišča o začasnem nujnem odvzemu otroka staršem in njegovi namestitvi k drugi osebi. Ugotovilo je, da sta bili pritožnici s sklepoma, s katerima sta bila zavrnjena tako njen ugovor kot pritožba, ki ju je vložila zoper začasno odredbo o nujnem odvzemu otroka, kršeni pravici do izjavljanja in do enakosti orožij strank v postopku, ki sta zagotovljeni z 22. členom Ustave, s tem pa tudi procesni vidik pravice do družinskega življenja iz prvega odstavka 54. člena Ustave.
Ustavno sodišče v odločbi poudarja, da pomeni začasna odredba o nujnem odvzemu otroka staršem najhujši ukrep, s katerim sodišče začasno posega v pravico staršev do družinskega življenja. Ne glede na to, da je z ukrepom staršema načeloma (začasno) odvzeta le neposredna skrb za otroka, ne pa tudi siceršnja starševska skrb, se glede na težo ukrepa zanj zahteva posebej skrbna presoja njegove sorazmernosti.
Možnost hitrega izreka takega ukrepa v postopku zavarovanja pravic in koristi hudo ogroženega otroka brez predhodne izvedbe kontradiktornega postopka je po oceni Ustavnega sodišča sicer nujna. Morebiten ugovor in pritožba zoper sklep o začasnem nujnem odvzemu otroka ne zadržita njegove izvršbe. Posebej Ustavno sodišče poudarja, da po izdaji začasne odredbe, s katero sodišče potrdi upravičenost začasnega odvzema otroka staršem, pri čemer je ta odvzem s strani Centra za socialno delo že izveden, učinkovitost tega začasnega ukrepa ni več odvisna od posebej hitrega odločanja sodišča. Zato mora sodišče v fazi ugovornega postopka, da bi zadostilo ustavni zahtevi po sorazmernosti tega začasnega ukrepa, še posebej skrbno utemeljiti izpolnjenost pogoja hude ogroženosti otroka (in s tem tudi nujnosti njegovega začasnega odvzema staršem) ter dati staršema na razpolago dovolj možnosti, da lahko vplivata na tako odločitev sodišča. Navedeno ne pomeni, da bi moralo sodišče v postopku zavarovanja z začasnim odvzemom otroka pri obravnavanju ugovora staršev v vsakem primeru izvesti popolno dokazno oceno, temveč bosta zahtevana stopnja utemeljitve verjetno izkazane hude ogroženosti otroka v sklepu o potrditvi začasne odredbe in s tem raziskovalna dolžnost sodišča odvisni predvsem od teže oziroma očitne zaznavnosti ter oddaljenosti otroku grozeče škode. Težja kot je škoda in bolj kot ta očitno in neposredno grozi otroku, manjša bo raziskovalna dolžnost sodišča in obratno.
V tej zadevi je bila za začasni nujni odvzem enajstletne deklice ključna njena izjava o materinem nasilnem ravnanju, kot je izhajala iz zvočnega posnetka dekličinega pogovora z očetom, s katerim je pritožnica v konfliktnem odnosu, pri tem pa Center za socialno delo v predlogu za začasni odvzem ni navedel, da bi zaradi pritožničinega nasilja že kdaj obravnaval to družino. Sodišči sta pri odločanju o ugovoru in pritožbi pritožnice odločilno težo pripisali tej dekličini izjavi o materinem dušenju, katerega pritožnica v prav taki obliki ne priznava, obenem pa nista sledili predlogu pritožnice za izvedbo dokaza z njenim zaslišanjem. Sodišči sta s pripisom ključne teže navedeni dekličini izjavi sicer razumno utemeljili hudo ogroženost deklice, ki je pogoj za njen nujni začasni odvzem staršem, pri čemer pa svojih sklepov, izpodbijanih s to ustavno pritožbo, nista utemeljili z zadostnimi razlogi.
Ustavno sodišče je v odločbi navedlo, da Ustava v 22. členu praviloma ne zagotavlja pravice stranke do njenega zaslišanja v dokazne namene v postopku pred sodišči, vendar je obenem pomen dokaza z zaslišanjem starša v postopku, kot je obravnavani, ko gre za hud poseg v pravico do družinskega življenja pritožnice zaradi njenih neprimernih vzgojnih ukrepov, ki jih ne priznava v enaki meri, kot so ji bili očitani, bistveno večji kot v kakšnem drugem sodnem postopku. Zato Ustavno sodišče glede na okoliščine primera meni, da ni mogoče šteti, da je pritožnica s predlogom za izvedbo svojega zaslišanja podala neupošteven ali neprimeren dokazni predlog.
Ker sodišče prve stopnje niti v fazi ugovornega postopka ni izvedlo dokaza z zaslišanjem pritožnice, čeprav je bil izrecno predlagan, sodišče pa ga je zavrnilo kot nepotrebnega, obenem pa je štelo njeno izjavo, podano pred Centrom za socialno delo, pri presoji dekličine hude ogroženosti za pravno pomembno ter čeprav je ob vpogledu v nepravdni spis ugotovilo, da zaslišanja pritožnice dotlej ni izvedlo niti nepravdno sodišče v vzporednem postopku o glavni stvari, je s tem, ko ni v dovoljšni meri upoštevalo pritožničinih pravic do izjavljanja in do enakega varstva pravic, kršilo njeni pravici iz 22. člena in prvega odstavka 54. člena Ustave. Pravica pritožnice do izjave ima namreč v postopku odvzema otroka zaradi spoštovanja njene pravice do družinskega življenja poseben pomen.
Ker je tudi Višje sodišče zavrnilo pritožničino pritožbo z utemeljitvijo, da izvajanje s strani pritožnice predlaganih dokazov zaradi nujne narave postopka zavarovanja v okoliščinah tega primera – zaradi že dovolj raziskanega dejanskega stanja zadeve in izkazane zadostne stopnje verjetnosti hude ogroženosti deklice – ni bilo potrebno, obenem pa naj bi njihova izvedba pomenila nepotrebno podaljševanje tega nujnega postopka, je Ustavno sodišče tudi v zvezi s sklepom Višjega sodišča ugotovilo kršitev pritožničinih pravic iz 22. člena in prvega odstavka 54. člena Ustave.
Ustavno sodišče v obravnavani zadevi sicer ni presojalo, ali je bil začasni odvzem otroka pritožnici upravičen ali ne.
