Ustavno sodišče je obravnavalo ustavno pritožbo zoper sodbe, s katerimi je bil pritožnik pravnomočno obsojen za kaznivo dejanje ponareditve poslovnih listin iz drugega odstavka 235. člena Kazenskega zakonika, pri čemer mu je bila izrečena pogojna obsodba v trajanju treh mesecev s preizkusno dobo enega leta. Vrhovno sodišče je zahtevo pritožnika za varstvo zakonitosti zavrnilo. Pritožnik je v ustavni pritožbi zatrjeval, da ga je sodišče obsodilo za kaznivo dejanje ponareditve poslovnih listin, ne da bi bili v njegovem ravnanju podani vsi znaki tega kaznivega dejanja.

Sodišča so pritožniku očitala, da je na pisnem obračunu plače za december 2015 oziroma plačilni listi, ki jo je izdal in izročil delavcu, na podlagi sklepa o izvršbi prikazal odtegljaj v korist zavarovalnice, čeprav je vedel, da tega zneska ni izplačal ne na dan izdaje plačilne liste ne kasneje. Posledično so sodišča presodila, da je bil podatek o odtegljaju zneska za zavarovalnico lažen, s tem pa je bil za to konkretno plačilno listo izpolnjen zakonski znak “lažna poslovna listina”.

Ustavno sodišče je vprašanje, ali so stališča sodišč, ki so jih sprejela glede zakonskega znaka “lažna poslovna listina” iz 235. člena Kazenskega zakonika, v skladu z načelom zakonitosti iz 28. člena Ustave, ocenilo kot pomembno ustavnopravno vprašanje, ki presega pomen konkretne zadeve.

Ustavno sodišče je poudarilo, da iz obrazložitve izpodbijanih sodb ni jasno, kako je bila lahko plačilna lista lažna v trenutku njene uporabe (in s tem dokončanja očitanega kaznivega dejanja), torej v trenutku, ko jo je pritožnik izdal delavcu, če je vsebovala pravilne podatke, ki jih je po Zakonu o izvršbi in zavarovanju ter sklepu o izvršbi morala vsebovati. Z vidika načela zakonitosti je kot pomembno izpostavilo tudi vprašanje narave plačilne liste oziroma pisnega obračuna plače, in sicer, ali pomeni plačilna lista potrdilo o predhodno že izvršenem izplačilu plače ali pa je plačilna lista šele napoved prihodnjega izplačila plače oziroma potrdilo, do katerih izplačil je delavec upravičen.

Ob upoštevanju zakonodaje ter okoliščin konkretnega primera je Ustavno sodišče zaključilo, da je (bil) pisni obračun plače za december 2015, ki ga je izdal pritožnik, napoved bodočega izplačila plače oziroma potrdilo, do katerih izplačil je (bil) delavec upravičen. Posledično je presodilo, da v času izdaje pisnega obračuna plače in njene uporabe noben podatek v plačilni listi ni bil lažen, saj je nepravilnost v ravnanju pritožnika nastopila šele kasneje, ko pritožnik obračunanega odtegljaja nato finančno ni izvršil.

Glede na navedeno je Ustavno sodišče presodilo, da stališče sodišč, po katerem je zaradi neizplačila navedenega odtegljaja zavarovalnici plačilna lista (p)ostala lažna, krši načelo zakonitosti iz prvega odstavka 28. člena Ustave. Z njim so namreč sodišča zakonski znak “lažna poslovna listina” razložila preohlapno in na ta način s svojo razlago zakonskega znaka kaznivega dejanja sáma določila, da je kaznivo dejanje tudi ravnanje, ki ga zakonodajalec sicer ni zajel v polje kaznivosti. Zato je Ustavno sodišče izpodbijane sodbe razveljavilo in zadevo vrnilo sodišču prve stopnje v novo odločanje.

Ustavno sodišče je obenem poudarilo, da ni pristojno presojati, ali je pritožnik s svojim ravnanjem izpolnil znake kakega drugega kaznivega dejanja ali pa gre skladno s trditvijo pritožnika zgolj za upniško-dolžniško razmerje. Navedeno je v pristojnosti tožilstva in rednih sodišč.