Ustavno sodišče je v tej zadevi odločalo o sprejemljivosti z vidika človekovih pravic odločitve, izdane v nepravdnem postopku zaradi razdružitve skupnega premoženja. Odgovoriti je moralo na vprašanji, ali pomeni odrejena civilna delitev spornih nepremičnin (to je dela stavbe, ki v naravi predstavlja pritlično stanovanje v že etažirani stavbi, ki naj bi pomenilo pritožničin dom, in sosednje nepremičnine, ki v naravi predstavlja delno kmetijsko in delno stavbno zemljišče z gospodarskim poslopjem, ki se stika s stanovanjsko stavbo) arbitrarno in s tem z vidika pravice do enakega varstva pravic iz 22. člena Ustave nesprejemljivo odločitev; oziroma, ali taka odločitev morebiti nesorazmerno posega v pritožničino pravico do spoštovanja doma iz prvega odstavka 36. člena Ustave.

Ustavno sodišče kršitve 22. člena Ustave ni ugotovilo, je pa ugotovilo kršitev pritožničine pravice do spoštovanja doma iz prvega odstavka 36. člena Ustave. Poudarilo je, da stališče, po katerem je v postopku delitve skupnega premoženja ključno spoštovanje avtonomije enega skupnega lastnika in s tem njegove izjave volje, da ne soglaša z izvedbo nobenih tehničnih prilagoditev, potrebnih za izvedbo fizične delitve nepremičnin, a priori, brez možnosti upoštevanja posebnih okoliščin primera, izključuje z zakonom zapovedano primarnost fizične delitve v skladu z upravičenimi interesi dotedanjih skupnih lastnikov. Ker se s slednjo v danem primeru varuje predvsem pravica pritožnice do spoštovanja doma, bi morali sodišči med kolidirajočima pravicama obeh udeležencev tega nepravdnega postopka vzpostaviti ustrezno, ustavno sprejemljivo ravnovesje. Zaradi spoštovanja pritožničine pravice do spoštovanja doma bi morali ugotavljati, ali bi bilo morda mogoče nasprotnemu udeležencu kljub njegovemu nasprotovanju naložiti bremena, ki so povezana s fizično delitvijo spornega skupnega premoženja, upoštevaje pri tem vse okoliščine primera, med drugim tudi to, kako znatne bi tehnične prilagoditve, ki bi omogočale fizično delitev, stroškovno – glede na vrednost predmeta delitve – sploh bile. Po presoji Ustavnega sodišča namreč utegne odločitev v postopku delitve skupnega premoženja, ki bivšemu zakonskemu partnerju ne omogoča, da bi v nasprotju z voljo drugega partnerja, ki nima interesa (so)bivati v spornem, dotlej skupnem stanovanju (ker že biva drugje), ohranil domovanje v njem, prekomerno omejevati pravico tega skupnega lastnika do spoštovanja doma v primeru, ko bi bila fizična delitev sicer dejansko in pravno izvedljiva ter (med drugim tudi z vidika delilnih stroškov) ekonomsko upravičena. Ker sodišči v tej zadevi teh pravno odločilnih dejstev nista ugotavljali, sta z zavrnitvijo pritožničinega predloga po izvedbi fizične delitve v spornem delu zgolj na podlagi stališča o neobstoju soglasja nasprotnega udeleženca za izvedbo potrebnih tehničnih prilagoditev nesorazmerno posegli v njeno pravico do spoštovanja doma.