Ustavno sodišče je odločalo o ustavni pritožbi pritožnice zoper odločitve sodišč o zavrženju njene tožbe zaradi nepristojnosti sodišča Republike Slovenije. Sodišče prve stopnje je na podlagi navedb v tožbi in ugovora mednarodne pristojnosti, ki ga ni vročalo pritožnici, ugotovilo, da sta pravdni stranki sklenili dve pogodbi o ekskluzivni prodaji proizvodov z dogovorom o izključni pristojnosti italijanskega sodišča. Za odločitev je bil odločilen odgovor na vprašanje, ali nasprotna tožba temelji na poslovni odškodninski odgovornosti tožene stranke ali na civilnem deliktu. Po mnenju pritožbenega sodišča pritožnici ni bila kršena pravica do izjave, čeprav ji prvostopenjsko sodišče ugovora tožene stranke ni vročilo, saj mora sodišče na pristojnost slovenskega sodišča paziti po uradni dolžnosti. Vrhovno sodišče je menilo, da sta pri presoji okoliščin, od katerih je odvisna pristojnost slovenskega sodišča, kontradiktornost in pravica strank do izjave zoženi. Tožeča stranka je tako dolžna te okoliščine utemeljiti že v tožbi, tožena stranka pa mora pristojnosti ugovarjati najkasneje v odgovoru na tožbo.

Pritožnica je v ustavni pritožbi uveljavljala kršitev pravice do izjave, ker ji ugovor mednarodne pristojnosti ni bil vročen in je prvostopenjsko sodišče nanj oprlo svojo določitev. V ugovoru je nasprotna stranka iz pravde med drugim podala (i) pravno kvalifikacijo tožbenega zahtevka pritožnice v smislu pogodbene odškodninske odgovornosti in stališče, da (ii) tudi v obravnavanem primeru (kljub prenehanju pogodb) še vedno velja pogodbeno dogovorjena pristojnost.

Ustavno sodišče je v izhodišču sprejelo stališče, da se jamstva pravice do izjave raztezajo tudi na procesno odločitev o mednarodni pristojnosti slovenskega sodišča. V obravnavanem primeru je tožena stranka v ugovoru na tožbo opozorila na vprašanja, ki so bila povezana s pravno opredelitvijo vsebine pogodbenega razmerja in tožbenega zahtevka. Ker so sodišča šele s pravilno pravno kvalifikacijo teh navedb lahko presodila, ali so izpolnjeni pogoji za mednarodno pristojnost slovenskega sodišča, ni šlo za vnaprej jasne in nesporne navedbe ali pravne kvalifikacije. Nasprotno, šlo je za pravna stališča, ki so se izkazala kot ključna in so po mnenju sodišč tudi utemeljevala sprejete odločitve. Zato po presoji Ustavnega sodišča ni mogoče na splošno sprejeti stališči, da je kontradiktornost pri oceni, ali sodišče ima mednarodno pristojnost ali ne, (enako) zožena in ima vsaka stranka vselej in ne glede na okoliščine primera v postopku na voljo le eno vlogo. Ustavno sodišče je zato ugotovilo kršitev pravice do izjave, izpodbijane sklepe razveljavilo in zadevo vrnilo prvostopenjskemu sodišču v novo odločanje.