Ustavno sodišče je odločalo o ustavni pritožbi zoper sodbo Upravnega sodišča, odločbo Ministrstva za notranje zadeve ter odločbo Upravne enote Ljubljana, s katerimi je bila zavrnjena prošnja za izdajo dovoljenja za stalno prebivanje na podlagi Zakona o urejanju statusa državljanov drugih držav naslednic nekdanje SFRJ v Republiki Sloveniji (v nadaljevanju ZUSDDD). Ustavno sodišče je pritožničine očitke presojalo z vidika načela enakosti (drugi odstavek 14. člena Ustave) in pravice do osebnega dostojanstva in varnosti (34. člen Ustave).

O kršitvah človekovih pravic in temeljnih svoboščin, povzročenih osebam, ki so bile ob uveljavitvi osamosvojitvene zakonodaje izbrisane iz registra stalnega prebivalstva (v nadaljevanju izbrisane osebe), se je Ustavno sodišče izreklo že v več odločbah. Pri razlagi ZUSDDD je treba upoštevati že sprejeta stališča Ustavnega sodišča.

ZUSDDD je določil pogoje, pod katerimi lahko izbrisane osebe pridobijo dovoljenje za stalno prebivanje. Med drugim morajo izkazati, da so od izbrisa iz registra stalnega prebivalstva dalje dejansko živele v Republiki Sloveniji. Pogoj dejanskega življenja je izpolnjen tudi, če je oseba odsotna z ozemlja Republike Slovenije iz upravičenih razlogov, ki jih je določil ZUSDDD. Upravičena odsotnost je podana tudi, če je oseba Republiko Slovenijo zapustila zaradi posledic izbrisa.

Ustavno sodišče je sprejelo stališče, da bi bila zakonska ureditev ali njena razlaga, ki bi merila za ugotavljanje izpolnjevanja pogoja dejanskega življenja uredila oziroma razložila v nasprotju z okviri, ki jih je že določilo Ustavno sodišče, v neskladju z načelom enakosti ter pravico do osebnega dostojanstva in varnosti.

Pritožnica je Republiko Slovenijo zapustila še pred izbrisom iz registra stalnega prebivalstva. Upravno sodišče je sprejelo stališče, da odhod iz Republike Slovenije pred izbrisom iz registra stalnega prebivalstva logično pomeni, da oseba Republike Slovenije ni zapustila zaradi posledic izbrisa. Zato Upravno sodišče okoliščin, s katerimi je pritožnica izkazovala nezmožnost vrnitve v Republiko Slovenijo, ni upoštevalo.

Ustavno sodišče je poudarilo, da je treba pri presoji pravnega položaja izbrisanih oseb izhajati iz položaja, ki bi ga te osebe morale imeti, pa ga zaradi tega, ker zakonodajalec ni uredil njihovega položaja, nimajo. Tujec, ki pridobi pravico do stalnega prebivanja, ima pravico do svobodnega gibanja in izbire prebivališča (prvi odstavek 32. člena Ustave). To pomeni, da lahko državo svobodno zapusti in se, dokler ima dovoljenje za stalno prebivanje, vanjo lahko tudi svobodno vrne pod zakonskimi pogoji. Tujci, ki so v času osamosvojitve Republike Slovenije imeli dovoljenje za stalno prebivanje, so smeli Republiko Slovenijo zapustiti in se vanjo v roku enega leta tudi vrniti. Enako je treba obravnavati tudi izbrisane osebe.

Ustavno sodišče je sprejelo stališče, da okoliščina, da je posameznik odšel z ozemlja Republike Slovenije še pred izbrisom iz registra stalnega prebivalstva, ne more pomeniti, da posameznik ni imel namena v roku enega leta vrniti se v Republiko Slovenijo oziroma da razlogi za odsotnost z ozemlja Republike Slovenije, ki je daljša kot eno leto, ne morejo biti v vzročni zvezi z izbrisom iz registra stalnega prebivalstva. Če je bila nezmožnost posameznika, da se v roku enega leta po odhodu iz Republike Slovenije vrne vanjo, povezana z izbrisom iz registra stalnega prebivalstva in posledično z izgubo dovoljenja za stalno prebivanje, potem je treba šteti, da je razlog za zapustitev Republike Slovenije posledica izbrisa iz registra stalnega prebivalstva.

Zakonska določba ali njena razlaga, ki med razlogi za zapustitev Republike Slovenije zaradi posledic izbrisa iz registra stalnega prebivalstva ne bi upoštevala tudi okoliščin, ki so vplivale na zmožnost posameznikov, da se v Republiko Slovenijo vrnejo v roku enega leta po odhodu iz nje, bi povzročila, da bi se izbrisane osebe obravnavale slabše od tistih oseb, ki so imele položaj tujca že pred osamosvojitvijo Republike Slovenije. Takšna zakonska ureditev bi tudi onemogočila odpravo kršitev pravice do osebnega dostojanstva in varnosti. Ustavno sodišče je zato ugotovilo, da razlaga ZUSDDD, ki jo je sprejelo Upravno sodišče, pomeni kršitev načela enakosti ter kršitev pravice do osebnega dostojanstva in varnosti.