Pritožnik je izpodbijal sodbo Okrožnega sodišča v Ljubljani, ki je pritožnika spoznalo za krivega storitve dveh kaznivih dejanj razžalitve in kaznivega dejanja obrekovanja. Izreklo mu je enotno kazen šest mesecev zapora. Višje sodišče je pritožbo zavrnilo, prav tako Vrhovno sodišče zahtevo za varstvo zakonitosti.

Pritožnik je v ustavni pritožbi zatrjeval kršitev pravic iz 19. člena, prvega odstavka 23. člena ter prvega odstavka 39. člena Ustave in 10. člena Konvencije o varstvu človekovih pravic in temeljnih svoboščin.

Ustavno sodišče je odločilo, da glede na ustaljeno prakso Evropskega sodišča za človekove pravice (ESČP) stališče Višjega in Vrhovnega sodišča, da je zaporna kazen za razžalitev dopustna, a le v izjemnem primeru, ko pride do resne ogroženosti drugih temeljnih pravic, ne pomeni kršitve pravice do svobodnega izražanja. Zato ni pritrdilo pritožniku, da je zaporna kazen za razžalitev po praksi ESČP na splošno prepovedana in nesorazmerna, pri čemer nesorazmernosti odmere zaporne kazni v konkretnem primeru pritožnik v ustavni pritožbi ni zatrjeval.

Iz izpodbijanih sodb izhaja, da Okrožno sodišče v Ljubljani odločitve za zaporno kazen oziroma za odklonitev denarne kazni ni oprlo samo na nezmožnost, da se prisojena odškodnina prisilno izvrši, kot to zatrjuje pritožnik, temveč je izčrpno obrazložilo razloge za izrek zaporne kazni ter odklonitev pogojne kazni in denarne kazni. Višje sodišče in Vrhovno sodišče sta to stališče obrazloženo potrdili. Iz izpodbijanih sodb tako po oceni Ustavnega sodišča izhajajo upoštevni in zadostni razlogi za izrek nepogojne zaporne kazni, zato pritožniku ni bila kršena pravica do svobodnega izražanja iz prvega odstavka 39. člena Ustave.

Stališče Vrhovnega sodišča, da niso podani objektivni razlogi, ki bi kazali na pristranskost sodnika Marka Šorlija, ker naj bi bili vrhovni sodniki pogosto medijsko izpostavljeni in s tem deležni kritik, kritični zapisi o posameznih sodnikih pa naj bi bili pričakovani, ne pomeni kršitve pravice do nepristranskega sojenja iz prvega odstavka 23. člena Ustave.