Slika prikazuje notranjost Ustavnega sodišča

Ustavno sodišče je v predmetni zadevi odločalo o dveh ustavnih pritožbah istega pritožnika, ki sta bili medsebojno vsebinsko povezani.

Zoper pritožnika je v času vložitve ustavnih pritožb tekel kazenski postopek zaradi utemeljenega suma storitve kaznivega dejanja neupravičene proizvodnje in prometa s prepovedanimi drogami, nedovoljenimi snovmi v športu in predhodnimi sestavinami za izdelavo prepovedanih drog. Prvo ustavno pritožbo je pritožnik vložil zoper pravnomočno odločitev, s katero so sodišča po vložitvi obtožnice zoper njega odredila pripor iz razloga ponovitvene nevarnosti, drugo ustavno pritožbo pa je pritožnik vložil zoper pravnomočno odločitev, s katero so sodišča, ko so po uradni dolžnosti opravila preizkus, ali pogoji in razlogi za pripor še obstajajo, ugotovila, da je pri pritožniku priporni razlog ponovitvene nevarnosti še vedno podan.

Ustavna pritožba zoper odločitev sodišč o odreditvi pripora z odložnim rokom (št. Up-323/20)

Pripor je bil zoper pritožnika odrejen v času, ko je prestajal kazen zapora, ki mu je bila izrečena v drugem kazenskem postopku. Sodišča so pripor zoper pritožnika zato odredila z odložnim rokom, pri čemer naj bi se pripor začel izvrševati takoj, ko pritožnik prestane kazen zapora, ki mu je bila izrečena v drugem kazenskem postopku oziroma takoj, ko bi se začel morebitni pogojni odpust s prestajanja te kazni. Sodišča so obstoj razloga ponovitvene nevarnosti pri pritožniku med drugim ocenjevala v luči že izrečenih mu kazni zapora na podlagi pravnomočnih obsodb za praviloma istovrstna kazniva dejanja, pri čemer gre za t. i. specialno povratništvo. Presodila so, da je bil pri pritožniku še vedno podan razlog ponovitvene nevarnosti, vendar pripor v trenutku izdaje sklepa o priporu za zagotovitev varnosti ljudi ni bil neogibno potreben. Zaradi že prestajajoče kazni zapora niso bili izpolnjeni vsi pogoji za takojšnjo odreditev (izvršitev) pripora, saj je dejstvo, da je bil pritožnik že na prestajanju kazni zapora, zagotavljalo, da pritožnik kaznivih dejanj ne bo ponavljal. Ker ima pripor sicer prednost pred izvajanjem kazni zapora, bi se slednje, če pripor ne bi bil določen z odložnim rokom, prekinilo, izvajanje pripora pa bi po stališču sodišča za pritožnika pomenilo tudi strožji režim. Sodišča so zato začetek izvrševanja pripora odložila.

Pritožnik je med drugim trdil, da za odreditev pripora z odložnim rokom ni obstajala dovolj določna zakonska pravna podlaga in da sodišča v konkurenci prestajanja kazni zapora in izvrševanja pripora z odložnim rokom niso ravnala v skladu z zahtevami iz prvega odstavka 20. člena Ustave.

Ustavno sodišče je v odločbi ponovilo upoštevna ustavnopravna izhodišča iz ustaljene ustavnosodne presoje v zvezi s pravico posameznika do osebne svobode iz prvega odstavka 19. člena Ustave. Med drugim je opozorilo na to, da se sme prostost posamezniku omejiti samo po postopku, ki ga, upoštevaje ustavnoprocesna jamstva, natančno določa zakon. Ker je pripor ustavna kategorija, pri čemer Ustava ne razlikuje med različnimi oblikami pripora, gre po stališču Ustavnega sodišča tudi v primeru pripora, ki ga sodna praksa poimenuje »pripor z odložnim rokom«, lahko le za pripor iz prvega odstavka 20. člena Ustave. Ker pa je pravica do osebne svobode ob pravici do življenja najpomembnejša družbena vrednota ter za posameznika najpomembnejša dobrina, mora biti ureditev, ki omogoča poseg v to pravico, posebej natančna, urejena z jasnimi in podrobnimi pravili, ki izključujejo možnost arbitrarnega ravnanja države.

Pripor je urejen z Zakonom o kazenskem postopku (ZKP), ki konkretizira določbi 19. člena (varstvo osebne svobode) in 20. člena Ustave (odreditev in trajanje pripora). Tako Ustava kot ZKP razlikujeta med odreditvijo pripora s sodno odločbo in odvzemom prostosti na tej podlagi, noben izmed teh dveh aktov pa ne zahteva, da bi se moral pripor pričeti izvrševati s trenutkom njegove odreditve.

Ustavno sodišče je ocenilo, da dajejo veljavne določbe ZKP kljub odsotnosti izrecne navedbe, da se pripor lahko začne izvrševati tudi kasneje, šele po nastopu določenih okoliščin, tudi za tak način izvršitve sklepa o priporu dovolj trdno in zanesljivo podlago, ki izključuje samovoljnost sodišč. Zahteva po določenosti pripora v zakonu, ki izhaja iz drugega odstavka 19. člena Ustave, je po oceni Ustavnega sodišča tako spoštovana tudi za pripor z odložnim rokom. Ustavno sodišče je zato ocenilo, da odločitev sodišč v konkretnem primeru, da se začne pripor izvrševati takoj, ko pritožnik prestane kazen zapora, ali takoj, ko bi se začel izvrševati morebitni pogojni odpust s prestajanja te kazni, ne pomeni kršitve pravice pritožnika do osebne svobode iz prvega odstavka 19. člena Ustave.

Kljub temu da je bil pripor odrejen zoper pritožnika v času, ko je ta že prestajal drugo zaporno kazen in v konkretni situaciji za zagotovitev varnosti ljudi ne bi bil neogibno potreben, je sodišče štelo, da je izdaja sklepa o priporu potrebna. Sodišča so oceno o neogibnosti pripora zaradi ponovitvene nevarnosti vezala na čas, ko se zoper pritožnika ne bo več izvrševala kazen zapora, ki je bila izrečena v drugem postopku. Pogoja »neogibne potrebnosti« pripora, ki sicer izhaja iz prvega odstavka 20. člena Ustave, sodišče torej ni moglo utemeljiti v trenutku njegove odreditve, vendar pa je ugotovilo obstoj vseh drugih pogojev za odreditev pripora, prav tako pa tudi, da bo glede na tedaj znana dejstva in okoliščine primera izvršitev sklepa o odreditvi pripora neogibno potrebna v trenutku, ko pritožnik ne bo več na prestajanju kazni zapora. Takšen sklep je sodišče lahko sprejelo le ob predpostavki, da se okoliščine, ki bi lahko vplivale na odreditev pripora, v tem času ne bodo spremenile. Po oceni Ustavnega sodišča sklepanje, da je lahko na podlagi posameznih okoliščin (npr. tudi tistih za oceno obstoja razloga ponovitvene nevarnosti) mogoče predvideti obstoj teh okoliščin tudi za naprej in je tako pripor neogibno potreben za varnost ljudi, ni protiustavno. Bistveno za pripor z odložnim rokom v konkretnem primeru pa je, da bodo razlogi in pogoji za pripor v polnosti podani šele takrat, ko bo posameznik izpuščen iz zapora. Glede na takšno utemeljitev sodišč je Ustavno sodišče ocenilo, da je bilo v konkretnih okoliščinah primera takšno sklepanje utemeljeno. Sodiščem zato ni mogoče očitati, da ob izdaji sklepa niso ravnala v skladu z zahtevami iz prvega odstavka 20. člena Ustave, zato tudi niso kršila pravice pritožnika do osebne svobode iz prvega odstavka 19. člena Ustave. Ker ustavna pritožba ni utemeljena, jo je Ustavno sodišče zavrnilo.

Ustavno sodišče pa je ob tem izrecno opozorilo, da je treba upoštevati, da se lahko v času med izdajo in izvršitvijo sklepa o priporu okoliščine spremenijo v taki meri, da pogoji za odreditev pripora v času izvršitve sklepa ne bodo več izpolnjeni. Zato je lahko pripor, odrejen za nedoločen čas v prihodnosti, skladen s pravico do osebne svobode iz prvega odstavka 19. člena Ustave samo, če v zakonu obstaja varovalka, ki ob prenehanju obstoja pripornih pogojev onemogoči izvršitev sklepa o priporu, in če sodišče v zakonu obstoječo varovalko razlaga ustavnoskladno. Ali so sodišča tem zahtevam zadostila, je Ustavno sodišče ocenjevalo pri presoji druge ustavne pritožbe, ki jo je obravnavalo v tej zadevi.

Ustavna pritožba zoper odločitev sodišč, da je pri pritožniku še vedno podan priporni razlog ponovitvene nevarnosti (št. Up-448/20)

Pripor je bil zoper pritožnika odrejen 3. 12. 2019, s prestajanjem pripora pa je pritožnik pričel dva meseca za tem, 3. 2. 2020. Zunajobravnavni senat okrožnega sodišča je šele 31. 3. 2020, skoraj dodatna dva meseca po začetku izvrševanja pripora in skoraj štiri mesece od zadnjega sklepa o priporu, v okviru preizkusa obstoja pripornih razlogov po uradni dolžnosti, izvedenega na podlagi drugega odstavka 207. člena ZKP, prvič ugotavljal, da je pri pritožniku še vedno podan priporni razlog ponovitvene nevarnosti.

Zagovornik pritožnika je v pritožbi zoper sklep zunajobravnavnega senata med drugim uveljavljal, da sodišče prve stopnje obstoja pripornih razlogov ni preizkušalo v skladu z drugim odstavkom 207. člena ZKP. Ta določba namreč za tovrstni preizkus prvostopenjskemu sodišču določa dvomesečni rok od izdanega zadnjega sklepa o priporu, v konkretnem primeru pa naj bi med izdanim sklepom o priporu in preizkusom, ali priporni razlogi še obstajajo, minili skoraj štirje meseci. Višje sodišče v Mariboru je zunajobravnavnemu senatu okrožnega sodišča glede obstoja pripornih razlogov pritrdilo, v zvezi z očitkom o prekoračitvi dvomesečnega roka za izvedbo navedenega preizkusa, česar prvostopenjsko sodišče ni posebej obrazložilo, pa je navedlo le, da je ob dejstvu, da se je pripor zoper obdolženca začel izvrševati z odložnim rokom, sodišče prve stopnje presojo, ali so razlogi za pripor še podani, opravilo znotraj dvomesečnega roka, šteto od dneva začetka prestajanja pripora.

Pritožnik je v ustavni pritožbi zatrjeval neskladnost ravnanj okrožnega in višjega sodišča z več določbami Ustave. Po navedbah pritožnika prvostopenjsko sodišče pri preizkusu, ali priporni razlogi še obstajajo, ni spoštovalo dvomesečnega zakonskega roka za izvedbo tega preizkusa, pri čemer pa prekoračitve roka, ki je določen v drugem odstavku 207. člena ZKP, ni obrazložilo. Dodatno je Višjemu sodišču, ki je prvostopenjskemu sklepu pritrdilo, oporekal, da je očitke o neobrazloženosti prekoračitve dvomesečnega roka s strani prvostopenjskega sodišča zgolj pavšalno pojasnilo, s čimer ni zadostilo zahtevam iz 22. člena Ustave po obrazloženi sodni odločbi.

Ustavno sodišče je v odločbi poudarilo, da je za preprečitev samovoljnega ravnanja organov oblasti nujno, da se sklep o priporu izvrši čim prej, ko je to mogoče. Okoliščine, ki so zahtevale odreditev pripora, se namreč vmes lahko tudi tako spremenijo, da kljub formalno veljavnemu sklepu ni več vsebinskih pogojev za pripor. Če pa takojšnja izvršitev sklepa o priporu ni mogoča in je zato med izdajo in izvršitvijo sklepa časovna razlika, mora zakonska ureditev vsebovati varovalke, ki omogočajo pravočasno upoštevanje spremenjenih okoliščin. Gre za preizkus pogoja »neogibne potrebnosti« pripora, ki ga terja prvi odstavek 20. člena Ustave, s tem pa za varovalke, ki zahtevajo, da se pogoji in razlogi za pripor ponovno preizkusijo takoj, ko se sklep o priporu izvrši.

Ustavno sodišče je sprejelo stališče, da je treba dvomesečni rok iz drugega odstavka 207. člena ZKP, v katerem mora sodišče opraviti preizkus obstoja pripornih razlogov, razlagati tako, da mora zunajobravnavni senat v primeru pripora, odrejenega z odložnim rokom, podanost pogojev in razlogov za pripor preveriti tik pred dejanskim začetkom oziroma najkasneje ob dejanskem začetku izvrševanja sklepa o priporu. Ob takšni razlagi je drugi odstavek 207. člena ZKP tista varovalka, ki zagotavlja ustavno skladnost instituta pripora z odložnim rokom. Ustavno sodišče je zato ocenilo, da razlaga okrožnega in višjega sodišča, po kateri naj bi zadostovalo, da se obstoj pripornih razlogov v primeru pripora z odložnim rokom preizkusi v dveh mesecih od začetka izvrševanja takega pripora, ne pa tudi ob njegovem dejanskem začetku, ni skladna z Ustavo. Sodišči sta tako ravnali v neskladju s prvim odstavkom 20. člena Ustave in kršili pravico pritožnika do osebne svobode iz prvega odstavka 19. člena Ustave.

Ker je obenem Višje sodišče na upoštevne pritožnikove očitke o tem, kdaj bi morala sodišča na podlagi drugega odstavka 207. člena ZKP opraviti periodični preizkus razlogov in pogojev za pripor, odgovorilo brez vsebinske utemeljitve in zgolj pavšalno, je kršilo tudi pravico pritožnika do obrazložene sodbe odločbe iz 22. člena Ustave.

Ob upoštevanju časovne oddaljenosti sklepa o odreditvi pripora, ki v konkretnem primeru ne more več imeti pravnih učinkov, ter ob upoštevanju narave izpodbijanih sklepov je Ustavno sodišče svojo odločitev omejilo na ugotovitev kršitve človekovih pravic in izpodbijanih sklepov ni razveljavilo.