Slika prikazuje stopnišče.

Ustavno sodišče je odločilo o ustavni pritožbi zoper sodbi sodišč, s katerima sta ti potrdili zavrnitev zahtevka pritožnice (potrošnice oziroma kreditojemalke) na ugotovitev ničnosti kreditne pogodbe v švicarskih frankih.

Pritožnica je v sodnem postopku med drugim izpostavila pomembnost sodne presoje izpolnjenosti pojasnilne dolžnosti ob uporabi meril iz Direktive Sveta 93/13/EGS z dne 5. aprila 1993 o nepoštenih pogojih v potrošniških pogodbah (UL L 95, 21. 4. 1993) ter tudi očitek neobrazloženosti izpodbijanih sodnih odločb glede na standard pojasnilne dolžnosti v skladu s sodno prakso Sodišča Evropske unije (SEU) na temelju Direktive 93/13/EGS.

Sodišče prve stopnje je tožbeni zahtevek pritožnice zoper banko zavrnilo iz razloga, ker v sporu kot nujna sospornica ni sodelovala tudi solidarna porokinja in zastaviteljica, ki pa sicer ni bila stranka kreditne pogodbe. Ker sodišče druge stopnje ni soglašalo z zaključkom prvostopenjskega sodišča o odsotnosti aktivne legitimacije, je v postopku kot prvo odločalo o zatrjevani neizpolnjenosti pojasnilne dolžnosti banke. Čeprav iz besedila kreditne pogodbe ni bil razviden obseg pojasnil v zvezi s prevzetim tveganjem, je štelo, da je bila pojasnilna dolžnost ob upoštevanju meril iz Direktive 93/13/EGS in sodne prakse Sodišča Evropske unije izpolnjena. Kot pomembno je štelo, da sta banka in kasneje tudi notar pritožnici prebrala in razložila besedilo kreditne pogodbe v smislu možnosti spremembe mesečne anuitete zaradi spremembe tečaja. Upoštevalo je tudi, da je pritožnica predhodno že sklenila kredit v švicarskih frankih, banka pa ji je hkrati ponudila tudi kredit v domači valuti. Zoper sodbo je pritožnica vložila revizijo, pri čemer je Vrhovno sodišče pri presoji vprašanja (ne)izpolnjenosti pojasnilne dolžnosti sicer izhajalo iz dokaznega bremena banke, a je glede na ugotovitve, na katere se je pri presoji oprlo pritožbeno sodišče, štelo, da je procesno dokazno breme prešlo na pritožnico.

Po stališču Ustavnega sodišča je potrošnik v razmerju do ponudnika kredita v podrejenem položaju glede ravni obveščenosti in pogajalskih sposobnosti, zato Direktiva 93/13/EGS varuje njegov pravni položaj z zahtevo po transparentnosti. Direktiva varstvo potrošnikov uresničuje z uravnoteženjem asimetrije med položajem prodajalca ali ponudnika in položajem potrošnika, česar pa ne bi bilo mogoče zagotoviti, če bi dokazno breme glede jasnosti in razumljivosti pogodbenega pogoja nosil potrošnik. Skladno s sodno prakso SEU mora zato nacionalno sodišče v zvezi s pojasnilno dolžnostjo na podlagi Direktive 93/13/EGS ob upoštevanju okoliščin sklenitve pogodbe preučiti, ali je bil potrošnik obveščen o vseh elementih, ki bi lahko vplivali na obseg njegove obveznosti in na podlagi katerih lahko presodi predvsem skupne stroške svojega kredita. Navedenega ni mogoče strniti zgolj na formalno ali slovnično razumljivost pojasnila.

Po presoji Ustavnega sodišča iz obrazložitve izpodbijanih sodb ni bilo mogoče razbrati, katero pojasnilo (gradivo) banke je moglo in moralo povzročiti zavedanje dejanskih posledic velikega razvrednotenja (depreciacije) domače valute na višino prevzetih kreditnih obveznosti za celotno (dolgotrajno) obdobje odplačevanja kredita. Pojasnilna dolžnost v smislu konkretiziranega vpliva velikega povečanja vrednosti (apreciacije) tuje valute na kreditne obveznosti glede na sodno prakso SEU ne more biti utemeljena s primerjalno predstavitvijo drugega kredita v evrih ali abstraktnim opozorilom o možnosti bodočega (neugodnega) nihanja tečaja. Takšna pojasnila banke potrošniku namreč ne predstavijo tveganja v realni sferi njegovih kreditnih obveznosti ob upoštevanju dolgoročnosti kreditnega razmerja. Izračun bodočih obrokov na temelju aktualnega tečaja (in obrestne mere) tudi očitno ne naslavlja vprašanja tečajnega (ali obrestnega) tveganja. Skladno z merili Sodišča Evropske unije je ključno, da ima povprečni potrošnik pred sklenitvijo kreditne pogodbe takšne informacije, ki mu omogočajo oceno dejanskega stanja, ki ga sprejema s podpisom kreditne pogodbe. Čeprav konkretni način izpolnitve pojasnilne dolžnosti ni bil določen, je Sodišče Evropske unije že jasno razsodilo, da mora kreditodajalec pojasniti vsaj vpliv zelo velike depreciacije domače valute (in povečanja tujih obrestnih mer) na obroke za odplačilo kredita.

Glede na navedeno pritožbeno sodišče v ključnem delu presoje sodbe ni obrazložilo. S pritrditvijo razlogom pritožbenega sodišča in utemeljitvijo odločitve na podlagi dokaznega bremena, ki bi skladno z merili sodne prakse SEU sicer moralo biti na strani banke, pri čemer je dejstvo pojasnilne dolžnosti v ključnem delu ostalo neobrazloženo, tudi Vrhovno sodišče ni vsebinsko odgovorilo na ustrezne navedbe pritožnice v revizijskem postopku. S tem sta pritožbeno in revizijsko sodišče kršili pravico pritožnice do obrazložene sodne odločbe iz 22. člena Ustave. Ustavno sodišče je zato njuni sodbi razveljavilo in zadevo pritožbenemu sodišču v vrnilo v novo odločanje.