Kot je ugotovilo Ustavno sodišče, je Vrhovno sodišče stališče o tem, da svoboda novinarskega izražanja ne more ščititi tudi zavestno neresničnih trditev o dejstvih, ki posegajo v ugled kake osebe, čeravno je okrnjen ugled politične stranke in so meje svobode izražanja v tovrstnih razpravah široke, sprejelo v kontekstu presoje in vrednotenja nižjih sodišč. Vrhovnemu sodišču zato ni mogoče očitati, da bi zanemarilo vidik tehtanja pravic v koliziji in da v tem okviru ne bi v zadostni meri upoštevalo, da je tožnica politična stranka. Navedeno stališče Vrhovnega sodišča tudi ne pomeni, da bi Vrhovno sodišče spregledalo pomen katere od pravic v koliziji. Pomeni le, da mora sodišče glede na konkretno ugotovljene okoliščine primera (zlasti upoštevajoč ugotovitev o zavestno neresničnih trditvah novinarja o dejstvih) zavarovati pravico tožnice do ugleda. Omejitev svobode izražanja zaradi varstva ugleda drugega se v takem primeru izkaže kot nujna v demokratični družbi.
Po presoji Ustavnega sodišča je prisojena odškodnina, ki ji očitno ni mogoče pripisati kaznovalne narave, kot sankcija zaradi kršitve pravice do ugleda sicer omejujoča za uresničevanje pravice do svobode izražanja. Vendar je Vrhovno sodišče navedlo upoštevne in zadostne razloge, ki utemeljujejo, da je v okoliščinah primera nujna v demokratični družbi in da je sorazmerna s ciljem – varovati ugled drugega pred zavestno neresničnimi in za ugled resno škodljivimi trditvami novinarja o dejstvih v časopisu.
Glede na navedeno je Ustavno sodišče ustavno pritožbo zavrnilo.