Slika prikazuje steber in osrednje stopnišče Plečnikove palače.

V kazenski zadevi je pritožnik vložil zasebno tožbo zaradi kaznivega dejanja razžalitve po drugem odstavku v zvezi s prvim odstavkom 158. člena Kazenskega zakonika. Obdolženec naj bi storil kaznivo dejanje s tem, ko je v časopisnem članku z naslovom “Referenti in renegati”, objavljenem v 24. številki tednika Reporter z dne 13. 6. 2011, o pritožniku med drugim zapisal, da je “poitalijančil svoje ime” in s tem “vstopil v nenavaden tip renegatstva” ter “na svojem zgledu potrdil pravilnost fašistične raznarodovalne politike”. Okrožno sodišče v Ljubljani je obdolženca spoznalo za krivega in mu izreklo pogojno obsodbo, v kateri je določilo kazen dveh mesecev zapora, s preizkusno dobo dveh let. Višje sodišče v Ljubljani je pritožbi obdolženca in njegovega zagovornika zavrnilo in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje. Vrhovno sodišče je ugodilo zahtevi za varstvo zakonitosti in obdolženca oprostilo storitve očitanega kaznivega dejanja. Pritožnik je v ustavni pritožbi zatrjeval, da so mu bile s sodbo Vrhovnega sodišča kršene pravice iz 22., 34. in 35. člena Ustave. Med drugim naj bi Vrhovno sodišče podcenilo njegovo ustavno pravico do osebnega dostojanstva ter osebnostne pravice do časti in dobrega imena. Očitno napačno naj bi bilo stališče Vrhovnega sodišča, da iz spornega zapisa ni razviden namen zaničevanja pritožnika.

Ustavno sodišče je najprej presojalo, ali je oškodovanec kot zasebni tožilec upravičen vložiti ustavno pritožbo zaradi zatrjevanih kršitev pravic iz 34. in 35. člena Ustave. Poudarilo je, da pravni interes oškodovanca v kazenskem postopku ni neomejen. Le v izjemnih primerih kazenska sodba v tolikšni meri vpliva na njegov položaj oziroma njegove pravice, da mu je treba priznati upravičenje za vložitev ustavne pritožbe ne le z vidika varstva temeljnih postopkovnih jamstev, temveč tudi z vidika drugih človekovih pravic. Ustavno sodišče mora položaj zasebnega tožilca kot ustavnega pritožnika, kadar so s kaznivim dejanjem neposredno prizadete njegove osebnostne pravice in človekovo dostojanstvo iz 34. in 35. člena Ustave, ustavnoskladno upoštevati. V kazenski zadevi, v kateri je podan položaj kolizije človekovih pravic do osebnega dostojanstva ter varstva časti in dobrega imena iz 34. in 35. člena Ustave zasebnega tožilca ter svobode izražanja iz 39. člena Ustave obdolženca, sodišče s sodbo odloči tudi o vsebinskih mejah v kolizijo vpletenih človekovih pravic.

Svoboda izražanja ne varuje le širjenja mnenj, ki so sprejeta z naklonjenostjo, temveč zajema tudi kritične in ostre izjave. Zaradi spoštovanja jedra pravic iz 34. in 35. člena Ustave pa je tudi izražanju grobih vrednostnih sodb postavljena meja. Kjer govorcu ne gre več za vplivanje na razpravo v zadevah javnega pomena, temveč zgolj za žalitev drugega, bralec pa lahko izraženo razume kot napad na osebnost te osebe, njeno sramotitev, ponižanje, prezir ali zasmehovanje, protipravnost ni izključena. Obdolženčeve izjave v spornem časopisnem članku so bile za pritožnika objektivno in subjektivno izjemno žaljive. Obdolženec je dejstva, ki naj bi bila po njegovem mnenju javnosti neznana, v članku navajal zelo skromno, selektivno ali celo zavajajoče in neresnično. Na tako predstavljeno dejstveno podlago je obdolženec navezal izjemno žaljive vrednostne sodbe, usmerjene v značajske lastnosti in osebnost oškodovanca nasploh. Spornemu članku tako ni mogoče priznati prispevka k razpravi v javnem interesu, temveč je očitno razviden obdolženčev namen zaničevanja, žaljenja oziroma blatenja pritožnika. Varstvo pravice do svobode izražanja takšnih izjav ne zajema, kar v izpodbijani sodbi Vrhovnega sodišča ni bilo ustavnoskladno upoštevano in pritožnikovi pravici do osebnega dostojanstva ter varstva časti in dobrega imena nista bili ustavnoskladno zavarovani.