Ustavno sodišče je odločalo o ustavni pritožbi pritožnikov zoper sodbo Upravnega sodišča. Upravno sodišče je zavrnilo tožbo zoper odločitev upravnega organa, ki je zavrnil zahtevo pritožnikov za določitev denarne odškodnine za škodo, ki naj bi jima nastala zaradi izbrisa iz registra stalnega prebivalstva na podlagi Zakona o povračilu škode osebam, ki so bile izbrisane iz registra stalnega prebivalstva (v nadaljevanju ZPŠOIRSP.

Zakonodajalec je ZPŠOIRSP sprejel s ciljem popraviti kršitve človekovih pravic in temeljnih svoboščin in izvršiti sodbo Evropskega sodišča za človekove pravice v zadevi Kurić in drugi proti Sloveniji ter v pravnem redu sistemsko urediti pravično zadoščenje oziroma povračilo škode, ki je izbrisanim osebam nastala zaradi izbrisa iz registra stalnega prebivalstva. Med pogoji, ki jih ZPŠOIRSP določa, da so izbrisane osebe upravičene do odškodnine, je tudi dejansko bivanje na ozemlju Republike Slovenije. Izbrisane osebe pa lahko izkažejo izpolnjevanje pogoja dejanskega bivanja tudi, če so Republiko Slovenijo zapustile iz upravičenih razlogov.

V konkretni ustavni pritožbi je bilo sporno, ali sta pritožnika Republiko Slovenijo zapustila zaradi posledic izbrisa. Upravno sodišče je sprejelo stališče, da ker sta pritožnika leta 1993 zapustila Republiko Slovenijo in se potem nikoli nista poskušala vrniti vanjo ter si urediti statusa, okoliščine, ki so vplivale na njuno odločitev za zapustitev Republike Slovenije ne morejo biti bistvene za odločitev.

Ustavno sodišče je sprejelo stališče, da je bil izbris iz registra stalnega prebivalstva daljnosežen oziroma trajen ukrep, ki je imel za položaj izbrisanih oseb tako pravno kot dejansko izredno hude posledice. Tudi v primerih, v katerih do vseh dejanskih posledic ni prišlo, so osebe iz navedenih razlogov živele v pravni negotovosti. Navedene okoliščine so torej nedvomno lahko vplivale na odločitev posameznika, da zapusti ozemlje Republike Slovenije. V takem primeru – ko je bila odločitev posameznika posledica navedenih okoliščin izbrisa – pa ni mogoče šteti, da je državo zapustil iz razlogov, ki bi bili na njegovi strani.

Pritožnika sta v tožbah navedla več okoliščin, ki bi mogle utemeljiti, da sta bila z ozemlja Republike Slovenije dalj časa odsotna zaradi okoliščin izven njune sfere. Zato je Ustavno sodišče sprejelo stališče, da okoliščine, ki sta jih navedla pritožnika, lahko odločilne pri presoji, ali sta pritožnika Republiko Slovenijo zapustila zaradi posledic izbrisa. Ker se Upravno sodišče do teh okoliščin ni opredelilo, je kršilo pravico do izjave iz 22. člena Ustave.