Slika prikazuje notranjost Ustavnega sodišča

Ustavno sodišče je v zadevi presojalo ustavno pritožbo zoper pravnomočen sklep Okrožnega sodišča v Kopru, s katerim je to odločilo, da se prizna in izvrši pravnomočna odločba italijanskega sodišča, in sicer tako, da se družbi s sedežem v Republiki Hrvaški odvzameta dve nepremičnini na ozemlju Republike Slovenije na način, da se pri njiju vpiše lastninska pravica v korist Republike Slovenije. Pritožnica je bila upnica te družbe in je še pred začetkom kazenskega postopka v Italijanski republiki na odvzetih nepremičninah pridobila prisilno hipoteko na podlagi dveh pravnomočnih sklepov o izvršbi.

Pritožnica je z ustavno pritožbo nasprotovala stališču zunajobravnavnega senata Okrožnega sodišča v Kopru, ki je zatrjeval, da položaj imetnice hipoteke na premoženju, ki je predmet odvzema, pritožnici ne daje pravic v postopku priznanja odločbe o odvzemu premoženjske koristi po Zakonu o sodelovanju v kazenskih zadevah z državami članicami Evropske unije. Opozorila je, da ob pridobitvi hipoteke ni vedela, da sta bili nepremičnini pridobljeni s kaznivimi dejanji, ter da sodišče ni upoštevalo, da se po relevantnem pravu Evropske unije (v nadaljevanju EU) predlog za priznanje in izvršitev zavrne, če na premoženju obstajajo pravice tretjih dobrovernih oseb. Sodišče pa naj bi s svojim stališčem pritožnici onemogočilo uveljavljanje pravic, ki jih ima imetnik premoženjskih pravic v slovenskem kazenskem postopku.

Ustava v 33. členu zagotavlja pravico do zasebne lastnine in dedovanja, s čimer varuje lastninsko pravico in tudi druge podobne pravne položaje, ki imajo za posameznika premoženjsko vrednost. Ustava varuje polje svobodnega ravnanja posameznika na premoženjskem področju, pri čemer je bistven element te svobode razpolaganje s stvarmi in pravicami, ki so predmet lastnine.

Ustavno sodišče je v odločbi poudarilo, da ustavno varstvo na podlagi 33. člena Ustave zajema tudi terjatev, torej premoženjsko pravico upnika v razmerju do dolžnika, ki naj opravi določeno izpolnitev, prav tako pa ustavno varstvo uživa tudi terjatev, varovana s prisilno hipoteko. Pravica do prednostnega poplačila terjatve iz zastavljenega premoženja tako pomeni bistven element svobode, ki jo ta ustavna določba zagotavlja imetnikom zastavnih pravic.

Ustavno sodišče je pojasnilo, da je postopek priznanja in izvršitve odločbe o odvzemu premoženjske koristi, ki jo je izdalo sodišče druge države članice Evropske unije, urejen v 22. poglavju Zakona o sodelovanju v kazenskih zadevah z državami članicami Evropske unije. Te zakonske določbe v slovenski pravni red prenašajo določbe Okvirnega sklepa Sveta 2006/783/PNZ z dne 6. oktobra 2006 o uporabi načela vzajemnega priznavanja odredb o zaplembi, ki je vir prava EU. Sodišča morajo zato pojme, vsebovane v nacionalnih določbah, razlagati v skladu z navedenim sklepom, z Listino EU o temeljnih pravicah ter z drugimi pravili prava EU. Tudi Ustavno sodišče mora, ko v tej zadevi razlaga pravico do zasebne lastnine iz 33. člena Ustave in natančneje določa njen pomen in obseg, svojo razlago na podlagi tretjega odstavka 3.a člena Ustave prilagoditi upoštevanju primarne in sekundarne zakonodaje EU ter sodne prakse Sodišča EU.

Ustavno sodišče je pojasnilo, da je vsebina pravice do zasebne lastnine iz 33. člena Ustave v konkretnem primeru odvisna od razlage točke d) drugega odstavka 8. člena Okvirnega sklepa 2006/783/PNZ, ki določa, da so pravice dobrovernih tretjih oseb lahko razlog, da se priznanje ali izvršba odredbe o zaplembi zavrne, ter prvega odstavka 17. člena Listine EU o temeljnih pravicah, ki določa pravico do zakonito pridobljene lastnine, pri čemer zagotavlja varstvo pravic, če so te osebe v dobri veri. Zastavlja se vprašanje, ali so po pravu EU tretje osebe, katerih pravice je treba upoštevati v postopku izvršitve odločbe o odvzemu nezakonitega premoženja, tudi imetniki prisilnih hipotek, pridobljenih pred priznanjem odločbe sodišča druge države članice oziroma pred začasnim zavarovanjem njene izvršitve.

Ustavno sodišče je poudarilo, da je poenotena razlaga prava EU v izključni pristojnosti Sodišča Evropske unije. Ker zoper izpodbijano odločitev zunajobravnavnega senata po slovenskem pravu ni pravnega sredstva, obenem pa je njegova odločitev odvisna od razlage prava EU, je zunajobravnavni senat dolžan pred Sodiščem EU sprožiti postopek predhodnega odločanja. Tega ne bi bilo potrebno storiti, če bi Sodišče EU zadevno razlago prava EU že sprejelo oziroma bi bila pravilna uporaba prava EU tako očitna, da ne bi dopuščala razumnega dvoma, vendar v obravnavani zadevi ti pogoji po oceni Ustavnega sodišča niso bili izpolnjeni. Pri tem je Ustavno sodišče posebej opozorilo, da na to njegovo dolžnost ne vpliva okoliščina, da je zoper sklep zunajobravnavnega senata mogoče vložiti ustavno pritožbo. Ustavna pritožba je namreč posebno pravno sredstvo, ki po ustaljeni ustavnosodni presoji ne sodi v okvir niti človekove pravice do sodnega varstva niti človekove pravice do pravnega sredstva. Odločanje Ustavnega sodišča ne more nadomestiti odločanja ter varovanja človekovih pravic in temeljnih svoboščin pred rednimi sodišči. Zato ustavna pritožba tudi ni pravno sredstvo v smislu tretjega odstavka 267. člena Pogodbe o delovanju Evropske unije.

Ustavno sodišče je zaključilo, da je zunajobravnavni senat v konkretnem primeru odločil o vprašanju, o katerem zaradi prenosa izvrševanja dela suverenih pravic na EU ne more sam odločati, pri tem pa tudi ni v skladu z zahtevami pravice do enakega varstva pravic in pravice do sodnega varstva obrazložil, zakaj meni, da mu postopka za predhodno odločanje ni treba sprožiti. Ustavno sodišče je zato odločilo, da je bil kršen 22. člen v zvezi s prvim odstavkom 23. člena Ustave. Izpodbijano odločbo je razveljavilo in zadevo vrnilo zunajobravnavnemu senatu Okrožnega sodišča v Kopru v novo odločanje.