Ustavno sodišče je v denacionalizacijski zadevi odločilo o ustavni pritožbi pritožnice zoper odločitve sodišč v nepravdnem postopku, ki so se nanašale na zavrnitev predloga za vrnitev premoženja, podržavljenega pritožničinemu pravnemu predniku. Premoženje je bilo podržavljeno tako na podlagi Odloka AVNOJ o prehodu sovražnikovega imetja v državno svojino, o državnem upravljanju imetja odsotnih oseb in o zasegi imetja, ki so ga okupatorske oblasti prisilno odtujile, kot na podlagi kazenske sodbe vojaškega sodišča. Pritožnica in drugi predlagatelji so vrnitev premoženja najprej zahtevali na podlagi Zakona o denacionalizaciji, po razveljavitvi kazenske sodbe pa so vložili še predlog za vrnitev istega premoženja na podlagi Zakona o izvrševanju kazenskih sankcij. Sodišče jih je nato pozvalo, naj v skladu z “izbirno pravico” izberejo, ali bodo postopek nadaljevali pri upravnem organu ali pri sodišču, in izbrali so sodni postopek.

V zadevi je Ustavno sodišče predhodno že odločalo. Pritožnica se tudi z odločitvijo sodišč v ponovnem postopku ni strinjala in je navajala, da ji je bilo onemogočeno učinkovito uveljavljanje pravice do denacionalizacije ter da sodišča niso pravilno upoštevala prejšnje odločitve Ustavnega sodišča. Poudarjala je, da so sodišča presojo utemeljila z vsebinsko enakimi razlogi, s katerimi so utemeljila že odločitev v prejšnjem postopku, za katero pa je Ustavno sodišče ugotovilo, da pomeni kršitev pravice do zasebne lastnine in dedovanja iz 33. člena Ustave.

Pri odločanju o ustavni pritožbi je Ustavno sodišče izhajalo iz stališča, da pravica do denacionalizacije pomeni upravičenje, ki ima svoj temelj v pravici do zasebne lastnine, kar velja tudi v primeru odločanja sodišč na podlagi Zakona o izvrševanju kazenskih sankcij. Spomnilo je na stališča iz odločitve o ustavni pritožbi zoper prejšnje odločbe sodišč, izdane v isti zadevi, in presodilo, da so izpodbijane sodne odločbe v bistvenem temeljile na enakih razlogih kot prejšnje. Sodišča so tudi v ponovnem postopku izhajala iz stališča, da je treba zahtevek pritožnice in drugih predlagateljev, ki so za uveljavljanje pravice do vrnitve tako na podlagi navedenega odloka AVNOJ kot tudi s kazensko sodbo podržavljenega premoženja na poziv sodišča o “izbirni pravici” izbrali sodni postopek, na podlagi Zakona o izvrševanju kazenskih sankcij zavrniti zgolj zato, ker je bilo po njihovih ugotovitvah premoženje podržavljeno po navedenem odloku AVNOJ že pred izdajo kazenske sodbe. Zakonsko določen rok za vložitev zahtevkov po Zakonu o denacionalizaciji se je iztekel. Razlika v odločilnih stališčih sodišč je bila le v tem, da je bilo prej presojeno, da sodišče sploh ni pristojno za odločanje o predlogu za vrnitev odvzetega premoženja, v obravnavani zadevi pa je bilo odločeno po vsebini tako, da je bil predlog zavrnjen.

Ker je bilo s tem pritožnici onemogočeno učinkovito uveljavljanje pravice do vrnitve odvzetega premoženja, je bil kršen 33. člen Ustave. Izpodbijane sodne odločbe je Ustavno sodišče zato razveljavilo in zadevo vrnilo sodišču prve stopnje v novo odločanje.