Pritožnici je bil s pravnomočnim sklepom sodišča izrečen varnostni ukrep obveznega psihiatričnega zdravljenja na prostosti. V ustavni pritožbi je pritožnica med drugim zatrjevala, da naj bi ji bila kršena pravica do obrambe, ker je sodišče prve stopnje kot nepotrebnega zavrnilo dokazni predlog obrambe, naj klinični psiholog predloži osebnostni vprašalnik MMPI-201 in Rorschachov projekcijski preizkus.

Ustavno sodišče je poudarilo, da je ohranitev veljavnosti testov kot sredstev za psihološko ocenjevanje s tem, da testi niso dostopni javnosti, pomembna za zagotavljanje učinkovitega in poštenega sodnega postopka, kadar sodišče za razjasnitev dejstev potrebuje pomoč izvedenca te stroke. Zahtevo po ohranitvi veljavnosti testov pa je treba v kazenskem postopku uskladiti s temeljnimi ustavnoprocesnimi jamstvi, ki zagotavljajo pošten postopek. Sodišče bi lahko v okviru procesnega vodstva sprejelo določene ukrepe, s katerimi bi zavarovalo vsebino testnega gradiva tako, da bi bilo onemogočeno njegovo razkritje javnosti. Kliničnemu psihologu, ki je sodeloval pri izvedenskem mnenju sodne izvedenke psihiatrične stroke, bi lahko na primer naložilo, naj posreduje gradivo zgolj kliničnemu psihologu po izbiri obrambe. S tem bi lahko sodišče zagotovilo, da gradivo ne bi bilo dostopno niti zagovorniku niti pritožnici, temveč zgolj osebi, ki jo vežejo enaki standardi zaupnosti kot tistega, ki je teste izvedel. Ker tega sodišče ni storilo, je pritožnici kršilo njeno pravico do obrambe iz prve alineje 29. člena Ustave.