Ustavno sodišče je moralo presoditi, ali je z vidika pravice do obrazloženosti sodne odločbe (22. člen Ustave) in pravice do sodnega varstva (prvi odstavek 23. člena Ustave) Vrhovno sodišče pri spremembi odločitve izpolnilo kriterije, ki jih je Ustavno sodišče izoblikovalo v dosedanji ustavnosodni presoji. Iz nje med drugim izhaja zahteva, da se instančno sodišče v primerih, ko na podlagi drugačne razlage predpisov spremeni odločitev nižjega sodišča, opredeli ne le do bistvenih razlogov nižjega sodišča, s katerimi je to utemeljilo svojo odločitev, temveč tudi do vseh bistvenih navedb strank in tudi do vseh (dejanskih in pravnih) podlag, ki so jih uveljavljale stranke. Le taka opredelitev namreč prispeva k prepričljivosti odločitve sodišča in s tem njene sprejemljivosti za stranko, ki je v sporu izgubila, hkrati pa stranki zagotavlja pravico do sodnega varstva. 

Ustavno sodišče je presodilo, da Vrhovno sodišče ni izpolnilo postavljenih kriterijev in je zato pritožnikom kršilo pravici iz 22. člena in prvega odstavka 23. člena Ustave. Vrhovno sodišče se namreč ni opredelilo do pravnih argumentov stranke o pomenu razknjižbe za nastanek kontrahirne dolžnosti pravne prednice tožene stranke, poleg tega pa ni opravilo niti presoje vseh preostalih (dejanskih in pravnih) podlag, ki so jih pritožniki uveljavljali v postopku in so se nanašale na protipravnost spremembe privatizacijskega načrta.

Vrhovno sodišče je 18 pritožnikom kršilo pravico iz 22. člena Ustave, ker je odločilo v njihovo škodo, brez da bi bilo zanje vloženo pravno sredstvo (predlog za dopustitev revizije). Vrhovno sodišče je tako odločilo izven predloga za dopustitev revizije, nato glede 18 pritožnikov odločalo o nedovoljeni reviziji in na njeni podlagi spremenilo za te pritožnike ugodni dajatveni del pravnomočne sodbe.

Ustavno sodišče je odločalo o ustavni pritožbi zoper sodbo Vrhovnega sodišča, ki je spremenilo odločitev nižjih sodišč in zavrnilo tožbeni zahtevek za plačilo odškodnine za škodo, ki naj bi jo pravna prednica tožene stranke povzročila pritožnikom, s kršitvijo kontrahirne dolžnosti. Zaradi kršitve kontrahirne dolžnosti naj bi tako bili pritožniki pri privatizaciji prikrajšani za notranji odkup in interno razdelitev.