Z izpodbijano pravnomočno sodbo je bila pritožnica obsojena za poskus kaznivega dejanja ponarejanja listin. Vrhovno sodišče je njeno zahtevo za varstvo zakonitosti zavrnilo. Pritožnica je v ustavni pritožbi zatrjevala kršitev načela zakonitosti v kazenskem pravu (prvi odstavek 28. člena Ustave), saj naj listina, ki naj bi jo ponaredila, to je dnevnik delovne skupine dijaškega doma, ne bi izpolnjeval pogojev za javno listino. Ustavno sodišče je opozorilo, da je treba načelo določnosti (lex certa) v kazenskem pravu spoštovati tudi v primerih, ko gre za tako imenovano blanketno normo. Gre za primere, ko kakšen izmed znakov kaznivega dejanja ni zadostno razumljiv že sam po sebi, ampak kazenski zakon za njegovo razumevanje napotuje na drug predpis, ki naslovniku šele omogoča razumevanje vsebine prepovedanega ravnanja. Razlaga predpisa, na katerega napotuje blanketna norma, mora ostati v okviru napotitve, da bi bila utesnjujoča in kot takšna skladna z načeli kazenskega prava, zlasti načelom določnosti.
V obravnavani zadevi je Ustavno sodišče ugotovilo, da so sodišča pojem javne listine, ki je zakonski znak kaznivega dejanja ponarejanja listin, razlagala izven okvirjev, določenih v 224. členu Zakona o pravdnem postopku in 169. ter 179. členu Zakona o splošnem upravnem postopku. Dnevniku dela vzgojne skupine dijaškega doma, ki naj bi ga pritožnica poskusila ponarediti, so namreč pripisala lastnost javne listine, čeprav ni šlo za dokumentacijo, ki bi nastajala na podlagi javnega pooblastila za izvajanje oblastnih nalog, ki bi bilo podeljeno dijaškemu domu, temveč je šlo zgolj za dokumentacijo, ki je nastajala pri opravljanju javne službe izvajanja vzgojnega programa dijaških domov. Dnevnik ni imel niti lastnosti potrdila, ki se izdaja iz uradne evidence, zato tudi pod tem pogojem ni pridobil značaja javne listine. Pritožnice zato sodišča ne bi smela obsoditi, da je poskusila ponarediti javno listino.
