Ustavno sodišče je zavrnilo ustavno pritožbo zoper sodni odločbi, s katerima so bili zavrnjeni pritožnikovi zahtevki zoper izdajateljico časopisa, ki je objavil serijo člankov, ki so se opirali na prisluhe, pridobljene z izvajanjem prikritega preiskovalnega ukrepa nadzora telefonskih komunikacij, ki je bil v predkazenskem postopku odrejen zoper pritožnika. V sodnem postopku je bilo ugotovljeno, da je tožena stranka objavila tajno gradivo iz predkazenskega postopka, ki ga je prejela od anonimnega vira, ki je prisluhe telefonskih pogovorov pridobil na nezakonit način. Sodišči sta vseeno ocenili, da tožena stranka z objavo spornih člankov ni ravnala protipravno oziroma ni prestopila dopustnih meja svobode izražanja.

Ustavno sodišče je preizkusilo, ali sta Okrajno in Višje sodišče izvedli tehtanje med pravicama v koliziji, to je človekovo pravico pritožnika do komunikacijske zasebnosti iz 37. člena Ustave in ustavno pravico tožene stranke do svobode izražanja iz prvega odstavka 39. člena Ustave, na način, ki ne odpira ustavnopravnih pomislekov. Preverilo je, ali sta sodišči navedli upoštevne in zadostne razloge, da se mora komunikacijska zasebnost pritožnika v konkretnem primeru umakniti pravici medijske hiše voditi odprto javno razpravo o pomembni temi v javnem interesu s pomočjo nezakonito pridobljenih prisluhov iz predkazenskega postopka.

Ustavno sodišče je zavrnilo ustavno pritožbo, ker je ocenilo, da so v izpodbijanih sodbah zadostni in ustrezni razlogi za stališče, da se mora pritožnikova pravica do komunikacijske zasebnosti v okoliščinah primera umakniti pravici do svobode izražanja tožene stranke. Pri tem je bilo med drugim pomembno, da je sodiščema prve in druge stopnje treba pritrditi v zvezi z veliko težo razprave v javnem interesu, h kateri je prispevala serija člankov novinarjev tožene stranke, saj je obstajal močan interes javnosti, da se seznani z informacijami, kako potekajo prodaje državnega premoženja oziroma družb, ki so v večinski lasti podjetij in bank v državni lasti. Pomembno je bilo zlasti tudi, da je pritožnik navajal le hipotetične vplive spornih objav na hipotetični kazenski postopek, in tudi, da je medij problematiko obravnaval resno in poglobljeno, da je ni trivializiral, ali izpostavljal morebitnih za javno razpravo nepomembnih dejstev iz pritožnikovega zasebnega življenja.