Ugotovilo je tudi, da se do očitkov, ki niso bili konkretizirani, temveč zgolj pavšalni, Vrhovno sodišče res ni opredelilo, vendar to ne pomeni, da Vrhovno sodišče ni spoštovalo ustavnopravnih zahtev iz 22. člena Ustave.

Vrhovnemu sodišču se po oceni Ustavnega sodišča tudi ni bilo treba opredeliti do očitkov pritožnika, da o pritožbi njegovega takratnega zagovornika sodišče ni odločilo. Pritožnik je imel namreč možnost, da je ob prejemu sodbe instančnega sodišča ugotovil, o katerem pravnem sredstvu je bilo odločeno. Zato bi moral pritožnik oziroma njegov takratni zagovornik, če sta menila, da o pritožbi ni bilo odločeno, ukrepati že takrat, pa tega nista storila. Pritožnik ne v zahtevi za varstvo zakonitosti ne v izjavi na odgovor vrhovnega državnega tožilca kot tudi ne v ustavni pritožbi ni trdil, da je bil na prestajanje kazni pozvan na podlagi nepravnomočne sodbe. Zato se Ustavnemu sodišču tudi ni bilo treba opredeliti do tega, ali pravico do pritožbe v kazenskih zadevah uvrščamo med pravice, ki so jih kot splošna načela že v času sojenja priznavali civilizirani narodi.

Pritožnik je bil pravnomočno obsojen leta 1976. Za primere obsodb pred 1. 1. 1995 je zakonodajalec v Zakonu o kazenskem postopku uredil posebno, časovno omejeno možnost vložitve zahteve za varstvo zakonitosti. Pritožnik je tako zahtevo za varstvo zakonitosti vložil in na tej podlagi je prišlo do obnove kazenskega spisa. Z ustavno pritožbo je pritožnik izpodbijal sodbo Vrhovnega sodišča, ki je bila izdana v obnovljenem postopku. V ustavni pritožbi je trdil, da je Vrhovno sodišče kršilo njegovo pravico iz 22. člena Ustave, ker se ni opredelilo do očitkov, ki jih je uveljavljal v zahtevi za varstvo zakonitosti. Ustavno sodišče je presodilo, da očitki pritožnika niso utemeljeni, ker Vrhovnemu sodišču ni mogoče očitati, da se do navedb, pomembnih za odločitev o zadevi, ni opredelilo.