Slika prikazuje notranjost Ustavnega sodišča

Ustavno sodišče je odločilo o ustavni pritožbi, s katero je pritožnik izpodbijal sklep o odreditvi pripora. Pritožnik je med drugim zatrjeval kršitev prve povedi drugega odstavka 20. člena Ustave, po kateri mora biti priprtemu ob priporu, najkasneje pa v 24 urah po njem, vročena pisna obrazložena odločba. Uveljavljal je tudi kršitve tretjega odstavka 202. člena ZKP, ki določa, da se mora sklep o priporu izročiti tistemu, na katerega se nanaša, takrat, ko mu je vzeta prostost, najpozneje pa v 48 urah, odkar mu je bila vzeta prostost oziroma odkar je bil priveden k preiskovalnemu sodniku.

Zunajobravnavni senat in Vrhovno sodišče sta pritrdila pritožniku, da mu je bil pisni sklep o odreditvi pripora vročen po poteku 24-urnega ustavnega roka, Vrhovno sodišče pa je ugotovilo tudi zamudo 48-urnega zakonskega roka. Kljub temu instančni sodišči pritožnikovi pritožbi oziroma zahteva za varstvo zakonitosti nista ugodili, saj sta menili, da zamuda navedenih rokov ne moreta privesti do razveljavitve ali spremembe sklepa o odreditvi pripora.

Ustavno sodišče je navedenemu stališču sodišč pritrdilo. Po presoji Ustavnega sodišča iz prve povedi drugega odstavka 20. člena Ustave izhaja, da se lahko na podlagi ustnega sklepa sodišča pripor izvršuje največ 24 ur, po tem roku pa se sme izvrševati le, če je priprtemu vročen pisni obrazloženi sklep o priporu. Če je posameznik v priporu več kot 24 ur, pa mu pisna obrazložena odločba o priporu ni bila vročena, je v priporu brez sodne odločbe in je podana kršitev njegove pravice do osebne svobode iz prvega odstavka 19. člena Ustave. To kršitev lahko posameznik uveljavlja v upravnem sporu na podlagi drugega odstavka 157. člena Ustave. Zamuda roka iz prve povedi drugega odstavka 20. člena Ustave pa ne more imeti za posledico, da se pripor zoper isto osebo zaradi istega kaznivega dejanja sploh ne bi smel več izvrševati. V primeru zamude 24-urnega roka se pripor ne sme izvrševati le, dokler priprtemu ni vročena pisna obrazložena odločba o priporu; ko je priprtemu taka odločba vročena, pa je pravna podlaga za pripor ponovno vzpostavljena. Iz tega razloga zamude 24-urnega roka iz prve povedi drugega odstavka 20. člena Ustave ni mogoče uspešno uveljavljati s pravnimi sredstvi zoper sklep o odreditvi pripora.

Po presoji Ustavnega sodišča velja enako glede zamude 48-urnega roka iz tretjega odstavka 202. člena ZKP. Če je navedeni rok zamujen, pa posameznik ni izpuščen na prostost, gre za kršitev drugega odstavka 19. člena Ustave in s tem za nedopusten poseg v pravico do osebne svobode iz prvega odstavka 19. člena Ustave, ki jo je mogoče uveljavljati v upravnem sporu na podlagi drugega odstavka 157. člena Ustave. Zamuda tega roka pa ne more vplivati na izvrševanje pripora po vročitvi pisnega obrazloženega sklepa o priporu.

Glede na navedena stališča je Ustavno sodišče ustavno pritožbo zavrnilo.