Pritožnica je vložila ustavno pritožbo zoper sodbo, s katero je Vrhovno sodišče zavrnilo njeno zahtevo za varstvo zakonitosti, ki jo je kot hči obsojenega vložila zoper sodbo Izrednega vojaškega sodišča Narodnoosvobodilne vojske in partizanskih odredov Slovenije iz t. i. kočevskega procesa, razglašeno 11. 10. 1943. Z njo je Izredno vojaško sodišče očeta pritožnice obsodilo, da je storil kaznivo dejanje zločinstva narodnega izdajstva. Izreklo mu je smrtno kazen, ki je bila po razglasitvi sodbe tudi izvršena.

Kršitve, ki jih je pritožnica očitala sodbi Vrhovnega sodišča, je bilo treba razdeliti v dva dela. V prvi del so sodile tiste, ki naj bi jih Vrhovno sodišče storilo zato, ker naj ne bi saniralo zatrjevanih kršitev iz pravnomočne sodbe, izdane v t. i. kočevskem procesu. V tem delu je lahko Ustavno sodišče ocenilo le, ali so stališča Vrhovnega sodišča v skladu s takrat veljavnimi splošnimi pravnimi načeli, ki so jih priznavali civilizirani narodi. Upoštevati je bilo namreč treba, da se procesna dejanja sodišča lahko presojajo v luči prava, kakršno je bilo uveljavljeno v času sprejemanja odločitev sodišča, ki so predmet preizkusa. To pomeni, da merilo presoje teh stališč Vrhovnega sodišča ni moglo izvirati iz današnjega pojmovanja vsebine človekove pravice.

Zgornja premisa presoje prvega dela očitkov pritožnice so bila torej temeljna načela, ki so jih v upoštevnem obdobju v sojenjih pred vojaškimi sodišči priznavali civilizirani narodi. Kot taka je poleg načela zakonitosti Ustavno sodišče prepoznalo oziroma izluščilo določanje postopka sojenja s strani sodišč, seznanitev z obtožbo in v njej opredeljenimi očitki o kaznivem dejanju, izjavo obdolženca, javnost sojenja, obrambo z zagovornikom, ki je bil obdolžencu praviloma postavljen, seznanitev obdolženca z razlogi za obsodbo, izrekanje kazni na podlagi sodbe in odsotnost pravnega sredstva zoper obsodbo. V delu, v katerem je bila ustavna primerna za vsebinsko presojo, stališčem Vrhovnega sodišča spornosti z vidika navedenih standardov ni bilo mogoče očitati. V delu, v katerem Ustavnemu sodišču ni uspelo izluščiti, kaj je bil minimalni standard, ki je bil kot splošno pravno načelo sprejet v upoštevnem časovnem obdobju, pa Ustavno sodišče ni moglo niti ovreči niti potrditi presoje Vrhovnega sodišča (non liquet). Očitkov pritožnice, ki so bili v ustavni pritožbi uveljavljani zgolj na splošni ravni, kot tudi očitkov, ki jih je pritožnica utemeljevala s splošnim sklicevanjem na navedbe iz utemeljitve zahteve za varstvo zakonitosti, Ustavno sodišče ni moglo oceniti po vsebini. Prav tako ni moglo upoštevati očitkov, za katere pritožnica ni izkazala t. i. materialnega izčrpanja v zahtevi za varstvo zakonitosti.

Drugi del ustavne pritožbe so bili očitki pritožnice (njihov procesni vidik), ki naj bi jih Vrhovno sodišče storilo, ko je odločalo o posameznih očitkih pritožnice v zahtevi za varstvo zakonitosti oziroma se je opredeljevalo do njih. V tem delu je Ustavno sodišče svojo presojo opravilo po današnjih standardih. Ocenilo je, da Vrhovno sodišče pravice iz 22. člena Ustave ni kršilo, ker se je opredelilo do očitkov pritožnice, ki so bili za odločitev upoštevni, svojo oceno pa je tudi razumno obrazložilo.