Z ustavno pritožbo zoper obsodilno sodbo zaradi šikaniranja na delovnem mestu je pritožnik uveljavljal kršitev pravice do zaslišanja obremenilnih prič iz 29. člena Ustave in točke d) tretjega odstavka 6. člena EKČP. Navedel je, da mu sodišče ni omogočilo neposrednega zaslišanja lečečega zdravnika psihiatra, ki je v času očitanega dejanja sestavil ambulantna izvida o zdravljenju oškodovanke. Izvida je uporabila sodna izvedenka pri izdelavi mnenja o psihičnem obolenju, na katero se je oprlo sodišče pri ugotovitvi dejstva, pomembnega za obsodbo.

Ustavno sodišče je opozorilo na svojo dosedanjo presojo, po kateri je v skladu z uveljavljeno pravico treba obdolžencu zagotoviti zadostno možnost, da izpodbija obremenilne izjave in v zvezi z njimi zaslišuje njihovega avtorja. Pozornost je namenilo stališču Vrhovnega sodišča, da lečeči zdravnik v predmetni zadevi ni ustrezal pojmu obremenilne priče, ker naj bi v primeru njegovih izvidov šlo za objektivne zaznave, ki so bile z vidika pritožnikovega položaja vrednostno nevtralne. Na podlagi zadev, ki jih je že obravnavalo v preteklosti in upoštevaje prakso Evropskega sodišča za človekove pravice, je Ustavno sodišče izluščilo sklep, da se pravica do zaslišanja obremenilnih prič ne nanaša samo na izjave oseb, ki kot priče izpovedujejo pred sodiščem na glavni obravnavi, temveč na vse izjave, ki služijo kot dokaz v korist tožilca v kazenskem postopku. Za opredelitev določenega izjavitelja kot obremenilne priče je zato štelo za odločilno, kako je sodišče njegovo izjavo uporabilo v kazenskem postopku – torej, ali jo je uporabilo v potrditev dejstva, ki je obdolžencu v korist ali v breme. Zavrnilo je stališče Vrhovnega sodišča o tem, da izjave lečečega zdravnika kot take niso obremenilne, saj je sodišče z njihovo pomočjo utemeljilo ugotovitev spodnje premise obsodilne sodbe.

V konkretni zadevi se Ustavno sodišče ni dokončno opredelilo do vprašanja, ali je bil lečeči zdravnik obremenilna priča ali ne. Ugotovilo je, da sodišča dokumentacije, ki jo je izdelal lečeči zdravnik, niso štela za odločilen dokaz v sklopu celotnega obremenilnega gradiva, ki je bilo podlaga za obsodbo. Sklenilo je, da pritožnik ni izkazal, da so imele odločitve sodišč v zvezi z lečečim zdravnikom takšen vpliv na njegove možnosti za izvajanje učinkovite obrambe, da bi mu bila kršena pravica do zaslišanja obremenilnih prič iz 29. člena Ustave in točke d) tretjega odstavka 6. člena EKČP. Ustavno sodišče je zato ustavno pritožbo zavrnilo.