Sodišče je v delovnem sporu odločalo o prenehanju pogodbe o zaposlitvi pritožnika in o odmeri denarnega nadomestila. Zoper odločitev prvostopenjskega sodišča, ki jo je prejel 19. 7. 2019, je pritožnik vložil dve pritožbi. Prvo pritožbo je Višje delovno in socialno sodišče zavrnilo. Za drugo, ki jo je pritožnik vložil osebno 30. 8. 2019, pa je sklenilo, da jo je pritožnik vložil prepozno, saj se je rok za pritožbo iztekel 5. 8. 2019. Višje delovno in socialno sodišče zato ni upoštevalo pritožnikovih navedb v drugi pritožbi.
Ustavno sodišče je ugotovilo, da iz sodne prakse delovnih sodišč, ki se je oblikovala na temelju 83. člena Zakona o sodiščih v zvezi s spori o prenehanju delovnega razmerja, izhaja ustaljeno stališče, da so ti spori nenujni in zato procesni roki v času sodnih počitnic ne tečejo. Rok za pritožbo v teh primerih začne teči prvi naslednji dan po izteku sodnih počitnic. Ustavno sodišče je ocenilo, da je presoja Višjega delovnega in socialnega sodišča, da se je rok za vložitev pritožbe iztekel 5. 8. 2019, kar pomeni v času sodnih počitnic, in da je zato druga pritožba pritožnika, vložena 30. 8. 2019, prepozna, v očitnem nasprotju z Zakonom o sodiščih in sodno prakso ter zato samovoljna oziroma arbitrarna.
Ker je Višje delovno in socialno sodišče pritožniku kršilo pravico iz 22. člena Ustave, je Ustavno sodišče izpodbijano sodbo razveljavilo in zadevo temu sodišču vrnilo v novo odločanje.
