Ustavno sodišče je odločalo o ustavni pritožbi dveh pritožnikov zoper sodbi Upravnega sodišča, ki je zavrnilo njuni tožbi, s katerima sta izpodbijala odločitev upravnega organa. Upravno sodišče je pritrdilo stališčem upravnega organa, Ministrstva za notranje zadeve, ki je zahtevi pritožnikov za izdajo dovoljenja za stalno prebivanje na podlagi Zakona o urejanju statusa državljanov drugih držav naslednic nekdanje SFRJ v Republiki Sloveniji (ZUSDDD) zavrnil.

V zvezi s položajem oseb, izbrisanih iz registra prebivalstva, je Ustavno sodišče sprejelo že več odločitev, z namenom, da odpravi posledice kršitev človekovih pravic in temeljnih svoboščin, ki so posameznikom nastale zaradi protiustavnega izbrisa iz registra prebivalstva, pa je zakonodajalec sprejel ZUSDDD.

Med pogoji, ki jih ZUSDDD določa, da lahko izbrisane osebe pridobijo dovoljenje za stalno prebivanje, je tudi dejansko bivanje na ozemlju Republike Slovenije, pri čemer pa lahko izbrisane osebe ta pogoj izpolnijo tudi z izkazom, da so Republiko Slovenijo zapustile iz upravičenih razlogov.

V konkretnih ustavnih pritožbah je bilo sporno, ali sta pritožnika Republiko Slovenijo zapustila zaradi posledic izbrisa. Upravno sodišče se je osredotočilo na presojo dejstev in okoliščin, ki se nanašajo na zaposlitev prvega pritožnika, ter obstojem vzročne zveze med izbrisom in izgubo njegove zaposlitve, pri čemer je sprejelo stališče, da pritožnika o obstoju te vzročne zveze nista dokazala pravno pomembnih dejstev. Upravno sodišče je presodilo, da iz izpovedi prič sicer izhaja možnost, da je pritožnik oziroma njegov oče imel sklenjeno delovno razmerje s pogodbo za nedoločen čas in da mu je to prenehalo zaradi izbrisa, vendar je obenem zaključilo, da so priče, tudi iz razloga sorodstvenega razmerja s pritožnikoma, nezanesljivo dokazno sredstvo. Izpovedi prič je tako štelo le za posreden dokaz ter sprejelo stališče, da bi morala pritožnika vzrok prenehanja delovnega razmerja dokazovati z ustreznimi listinami, ki bi potrjevale njune izjave.

V skladu z Zakonom o Ustavnem sodišču Ustavno sodišče presoja ustavno pritožbo zgolj z vidika, ali so bile pritožniku z izpodbijanim posamičnim aktom kršene človekove pravice in temeljne svoboščine, ne presoja pa zakonitosti oziroma materialnopravne pravilnosti z aktom sprejete odločitve. Ustavno sodišče je v tej zadevi presodilo, da so očitki, s katerimi na podlagi 22. člena Ustave pritožnika nasprotujeta stališčem Upravnega sodišča, upoštevni tudi z vidika pravice do odprave ugotovljenih kršitev človekovih pravic, ki jo zagotavlja četrti odstavek 15. člena Ustave, zato je bilo za presojo v konkretni zadevi ključno vprašanje, ali je bilo zaradi stališč Upravnega sodišča pritožnikoma nesorazmerno oteženo oziroma preprečeno učinkovito uveljavljati pravico do odprave ugotovljenih kršitev človekovih pravic.

Ustavno sodišče je presodilo, da Upravno sodišče pri ugotavljanju vzročne zveze med izbrisom in odhodom pritožnikov iz Republike Slovenije s tem, ko se je osredotočilo le na ugotavljanje vzrokov za izgubo zaposlitve prvega pritožnika, ni pa upoštevalo tudi drugih zatrjevanih okoliščin in posledic izbrisa, ni v zadostni meri upoštevalo vseh posebnih okoliščin njunega primera, s čimer je pritožnikoma nesorazmerno otežilo oziroma preprečilo, da bi učinkovito uveljavljala ustavno pravico do odprave ugotovljenih kršitev človekovih pravic. Sprejelo je stališče, da pravica do odprave ugotovljenih kršitev človekovih pravic zaradi izbrisa iz registra stalnega prebivalstva zahteva, da tako upravni organi kot sodišča ZUSDDD razlagajo tako, da imajo izbrisane osebe dejansko in ne le formalno ter navidezno možnost uveljavljanja te pravice. To med drugim pomeni tudi, da se izbrisanim osebam pri dokazovanju okoliščin, ki so pravno upoštevne za pridobitev dovoljenja za stalno prebivanje iz ZUSDDD, ne sme nalagati nerazumnega bremena, upravni organi in sodišče pa morajo splošna pravila upravnega prava oziroma upravnega procesnega prava uporabiti prilagojeno značilnostim pravice do odprave ugotovljenih kršitev človekovih pravic. Ustavno sodišče je tako presodilo, da Upravno sodišče v okviru svojega možnega razlagalnega polja pri presoji okoliščin primera ni upoštevalo, da je dokazovanje časovno oddaljenih dejstev bolj zahtevno, da pomeni predložitev (izključno) listinskih dokazov v takih okoliščinah nesorazmerno dokazno breme za pritožnika in da sta se pritožnika v takem položaju znašla zaradi dolgotrajne nepripravljenosti zakonodajne in izvršilne veje, da odpravi posledice kršitev človekovih pravic. Sodbi Upravnega sodišča je zato razveljavilo in mu zadevi vrnilo v novo odločanje.