Pritožnik ni uspel z zahtevkom za priznanje pravice do varstvenega dodatka. Vrhovno sodišče ter Višje delovno in socialno sodišče sta pri odločanju o njegovem zahtevku med njegove lastne dohodke upoštevali tudi enkratno izplačilo varstvenega dodatka za nazaj, zaradi česar je pritožnik presegel cenzus, določen za pridobitev te pravice. Vrhovno sodišče se je sklicevalo na 12. člen takrat veljavnega Zakona o socialno varstvenih prejemkih, v katerem je varstveni dodatek izrecno naveden med dohodki, ki se upoštevajo pri ugotavljanju izpolnjevanja pogojev za priznanje pravice. Pritožnik je v ustavni pritožbi med drugim navedel, da so se z enkratnim izplačilom varstvenega dodatka za nazaj samo navidezno povečali njegovi prejemki, zaradi česar je presegel predpisani cenzus. Posledično mu ni bila priznana pravica do varstvenega dodatka, zato naj bi mu bilo poseženo v pravico do socialne varnosti.

Namen oziroma cilj prvega in drugega odstavka 50. člena Ustave je, da se posameznikom zagotavljata ekonomska varnost in človekovo dostojanstvo. Določitev pogojev za pridobitev pravice iz sistema socialnega varstva mora nujno stremeti k uresničitvi ustavnega namena te pravice – zagotoviti ogroženemu posamezniku ustrezno pomoč. Pri opredelitvi pogojev mora zato ureditev stremeti k temu, da se na njeni podlagi čim bolj realno ugotavlja ogroženost oziroma socialna ali ekonomska stiska posameznika.

Ustavno sodišče je ugotovilo, da se v splošni praksi upravnega odločanja na podlagi 7. člena Zakona o uveljavljanju pravic iz javnih sredstev, ki določa vrstni red uveljavljanja pravic, uporablja tudi razlaga upoštevne zakonske ureditve, po kateri se predhodno prejeti zneski varstvenega dodatka ne vštevajo v lastni dohodek. Ker Ustavno sodišče ni pristojno odločati, katera izmed možnih razlag zakonske ureditve je pravilna, je presojalo le, ali je izpodbijano stališče sodišč skladno s pravico do socialne varnosti iz prvega odstavka 50. člena Ustave. Ugotovilo je, da izpodbijano stališče pomeni, da posamezniki, za katere je bila v preteklosti ugotovljena dohodkovna ogroženost in so na tej podlagi prejemali varstveni dodatek, do varstvenega dodatka v bodoče ne bodo več upravičeni ali pa bodo do njega upravičeni v manjšem obsegu. Upravičenost do varstvenega dodatka v preteklosti po tem stališču torej nujno negativno vpliva na njegovo prejemanje v prihodnosti. Zakonska ureditev s takšno vsebino očitno ne bi stremela k realni ugotovitvi materialnega in socialnega položaja upravičenca oziroma njegove dohodkovne ogroženosti v bodoče. Bila bi v nasprotju z ustavnim namenom predmeta urejanja, ki je zagotoviti ogroženemu posamezniku ustrezno pomoč, in bi bila kot takšna v neskladju s prvim odstavkom 50. člena Ustave. Ustavno sodišče je zato ocenilo, da razlaga upoštevne zakonske ureditve, kot izhaja iz sodb Vrhovnega sodišča ter Višjega delovnega in socialnega sodišča, ni v skladu s pravico do socialne varnosti iz prvega odstavka 50. člena Ustave.