S tokratno odločbo je Ustavno sodišče odločilo o ustavni pritožbi z davčnopravnega področja. Ključno vprašanje, s katerim se je ukvarjalo, je bilo, ali je Upravno sodišče pritožnikov predlog za ustno, neposredno zaslišanje prič v upravnem sporu zavrnilo iz ustavnopravno sprejemljivih razlogov.

Pritožniku je bil odmerjen t. i. davek od nenapovedanih dohodkov, med drugim zato, ker je bila ob hišni preiskavi, ki je bila izvedena v časovnem obdobju, ki je bilo predmet davčnega nadzora, v pritožnikovem domačem sefu najdena gotovina. Hišna preiskava sicer ni bila izvedena v okviru davčnega postopka, temveč v okviru drugega predkazenskega postopka. Najdena gotovina ni bila evidentirana oziroma prešteta, ker je bila hišna preiskava namenjena iskanju drugih listin, a glede na pritožnikove izjave, ki jih je podal po svojem pooblaščencu v davčnem postopku, naj bi šlo za gotovino v višini milijona EUR. Izjavo je pritožnik naknadno, po tem, ko je ugotovil, da mu je davčni organ tudi zaradi nje povišal davčno osnovo za milijon EUR, spremenil, češ da je imel v sefu le manjšo vsoto gotovine. Da bi slednje dokazal, je Upravnemu sodišču predlagal, naj v upravnem sporu zasliši priče, med drugim osebe, ki so bile kot priče prisotne ob hišni preiskavi.

Upravno sodišče je zaslišanje prič zavrnilo, ker je ocenilo, da njihovo zaslišanje ni bilo potrebno. Pri tem je, kot smiselno izhaja iz njegove obrazložitve, upoštevalo, da so priče, ki naj bi jih zaslišalo, že v davčnem postopku podale pisne izjave o svojih opažanjih pri hišni preiskavi oziroma o tem, koliko gotovine naj bi imel pritožnik v sefu. Ustavno sodišče je presodilo, da ta razlog za zavrnitev zaslišanja prič v upravnem sporu ni skladen z 22. členom Ustave, saj ta med drugim varuje tudi pravico do ustnega, neposrednega zaslišanja prič v upravnem sporu.

Vendar Upravno sodišče zaslišanj ni zavrnilo le iz tega razloga. Zavrnilo jih je tudi zato, ker je ocenilo, da je pritožnik v davčnem postopku priznal, da je bila ob hišni preiskavi pri njem najdena gotovina v višini milijona EUR. V tem razlogu pa Ustavno sodišče protiustavnosti ni prepoznalo. Presodilo je, da stališče, po katerem ob priznanju spornega dejstva v upravnem postopku odpade potreba po njegovem dokazovanju v sodnem postopku, ni v nasprotju z zahtevami poštenega postopka, ki izhajajo iz 22. člena Ustave. V takih primerih iz 22. člena Ustave izhaja le zahteva, da sodišče stranki, ki je dejstvo priznala, kasneje pa priznanje zanikala, dopusti, da obrazloži in utemelji razloge za naknadno zanikanje oziroma preklic priznanja ter da se sodišče do teh navedb opredeli. Le če ji uspe prepričati sodišče v utemeljenost preklica priznanja dejstva, se ponovno vzpostavi potreba po dokazovanju tega dejstva. V obravnavnem primeru pritožnik niti ni pojasnil, zakaj je priznanje dejstva o višini najdene gotovine v kasnejši fazi davčnega postopka spremenil, saj je zanikal, da bi ga (sam osebno) sploh dal. Res je sicer to storil prek svojega pooblaščenca, a kot je pojasnilo že Upravno sodišče, imajo v postopku dejanja, ki jih opravi pooblaščenec v mejah svojega pooblastila, enak pravni učinek, kot če bi jih opravila stranka sama. To stališče z vidika 22. člena Ustave ni problematično. Ustavno sodišče je tako zaključilo, da Upravno sodišče v obravnavanem primeru zaradi zavrnitve predloga za ustno, neposredno zaslišanje prič v upravnem sporu ni kršilo 22. člena Ustave.