Ustavno sodišče je ugodilo ustavni pritožbi in razveljavilo sklepa Višjega in Okrajnega sodišča o zavrnitvi pritožnikovega predloga za odlog izvršbe na nepremičnino, ki je pritožnikov dom. Pritožnik vzporedno z odlogom v pravdi zoper upnika uveljavlja ničnost neposredno izvršljivega notarskega zapisa kot izvršilnega naslova.

Ustavno sodišče je svojo odločitev oprlo na dve ugotovljeni kršitvi človekovih pravic pritožnika.

Najprej sta sodišči prekršili pritožnikovo človekovo pravico iz 22. člena Ustave s tem, da sodišče prve stopnje pritožniku ni vročilo pravno pomembnega in dopustnega odgovora upnice na predlog za odlog izvršbe, tako da se pritožnik do njega ni mogel opredeliti. Višje sodišče pa kljub pritožbenim očitkom te kršitve ni saniralo, čeprav se je tudi samo oprlo na nekatere trditve iz odgovora upnice.

Poleg tega zahtevam 22. člena Ustave ne zadostijo razlogi, s katerimi sta sodišči zavrnili dokazni predlog pritožnika, da se za zasliši zaradi dokazovanja trditev, da je banka pri sklenitvi kreditne pogodbe opustila pojasnilno dolžnost. Sodišče prve stopnje opustitve izvedbe dokaza sploh ni obrazložilo. Višje sodišče pa jo je opravičilo z domnevno presplošno navedbo dejstev, ki naj bi se z zaslišanjem pritožnika dokazovala. Po presoji Ustavnega sodišča je taka utemeljitev zavrnitve dokaznega predloga očitno napačna. Pritožnik je namreč v predlogu za odlog izvršbe navedel, da z upnico tekom postopka odobritve kredita sploh ni komuniciral. Ta trditev očitno ni pavšalna ali presplošna.

Ustavno sodišče je poudarilo, da za odločitev o obsegu ustavno zagotovljenih dokaznih jamstev ni nepomembno, da ustavna pritožba izvira iz postopka za odlog izvršbe, ki je za pritožnika sredstvo za zagotovitev učinkovitosti vložene tožbe na ugotovitev ničnosti kreditne pogodbe, sklenjene v neposredno izvršljivem notarskem zapisu, ki je izvršilni naslov v izvršbi za prodajo nepremičnine, ki je njegov dom.