Ustavno sodišče je odločalo o ustavni pritožbi pritožnice, vloženi zoper pravnomočna sklepa izvršilnega sodišča o zavrženju njenega ugovora (tretjega) kot prepoznega in o zavrnitvi njenega predloga (tretjega) za odlog izvršbe. Pritožnica je v ustavni pritožbi nasprotovala nosilnemu stališču izpodbijanih sklepov, po katerem ima zato, ker se je med izvršilnim postopkom vpisala v zemljiško knjigo kot lastnica nepremičnin, ki sta predmet izvršbe, položaj hipotekarne dolžnice, ne pa položaja tretje (in to ne glede na pritožničin poudarek v pravnih sredstvih, da je razpolagala z veljavnim zemljiškoknjižnim dovolilom že pred nastankom sporne prisilne hipoteke); zato je upravičena vlagati le tista pravna sredstva, ki jih Zakon o izvršbi in zavarovanju daje na razpolago hipotekarnemu dolžniku, ne pa tistih, ki jih ta zakon daje na razpolago tretjemu.

Po presoji Ustavnega sodišča je očitno napačno in zato nesprejemljivo z vidika pravice do enakega varstva pravic iz 22. člena Ustave stališče, da ima pritožnica v položaju, ko je pred nastankom prisilne hipoteke že razpolagala z veljavnima zavezovalnim in razpolagalnim pravnim poslom za sporni nepremičnini, vendar se je v zemljiško knjigo vpisala šele po trenutku učinkovanja tega zemljiškoknjižnega vpisa, v izvršilnem postopku zgolj položaj nove hipotekarne dolžnice, ne pa tudi položaja tretje, čeprav je svojo obrambo v ugovoru tretjega gradila na domnevnem obstoju močnejše pravice tretjega, ki preprečuje izvršbo, in čeprav ustaljena sodna praksa osebi v takem položaju tudi priznava močnejšo pravico. Zgolj to, da ima določena oseba glede na aktualne podatke zemljiške knjige položaj hipotekarnega dolžnika in s tem stranke izvršilnega postopka, namreč ne izključuje tudi sočasnega pravnega varstva tretjega, če ta oseba hkrati uveljavlja, da je imela že pred nastankom sporne prisilne hipoteke na predmetu izvršbe pravico, ki preprečuje izvršbo.

Po presoji Ustavnega sodišča je nesprejemljivo z vidika pritožničine pravice do zasebne lastnine iz 33. člena Ustave tudi stališče Višjega sodišča, da bi pritožnica ugovor pridobitve lastninske pravice v pričakovanju sicer lahko uveljavljala tudi v ugovoru novega dolžnika zoper pravno nasledstvo, vendar pa je za to zamudila osemdnevni ugovorni rok, ki teče od dneva vročitve sklepa o nadaljevanju izvršbe zoper njo. Sodišče namreč ni navedlo ustavno sprejemljivih razlogov (ti pa tudi niso očitno razvidni iz veljavne zakonske ureditve, kolikor ta ureja kolizijo pravic tretjega in imetnika prisilne hipoteke), zakaj naj bi pritožnica izgubila možnost uveljavljati svojo izločitveno pravico že s potekom navedenega izjemno kratkega zakonskega roka zgolj zato, ker se je že vpisala v zemljiško knjigo kot lastnica (in je s tem postala stranka izvršilnega postopka, s čimer jo je izvršilno sodišče seznanilo), medtem ko lahko skladno z drugim odstavkom 64. člena Zakona o izvršbi in zavarovanju sicer še manj skrben tretji, ki se še niti ni vpisal v zemljiško knjigo kot novi lastnik s prisilno hipoteko obremenjenih nepremičnin, uveljavlja svojo izločitveno pravico vse do konca izvršilnega postopka.

Ker je bila pritožnica na podlagi spornega stališča o nepriznavanju položaja tretjega prikrajšana tudi za možnost, da bi lahko dosegla odlog izvršbe pod pogoji, ki jih Zakon o izvršbi in zavarovanju določa za primer, ko tak predlog vloži tretji, je Ustavno sodišče v delu, ki se nanaša na odločitev sodišč o tem pravnem sredstvu pritožnice, ugotovilo tudi kršitev pravice do sodnega varstva iz prvega odstavka 23. člena Ustave. To pravno sredstvo namreč tretjemu (skupaj z ugovorom tretjega oziroma izločitveno pravdo) zagotavlja učinkovito sodno varstvo njegove lastninske pravice.