Pritožnik je bil pravnomočno obsojen storitve kaznivega dejanja izdelovanja pripomočkov, namenjenih za kaznivo dejanje, po tretjem odstavku 306. člena Kazenskega zakonika (KZ-1), kaznivega dejanja pranja denarja po tretjem v zvezi z drugim in prvim odstavkom 245. člena KZ-1 in treh kaznivih dejanj pomoči pri kaznivem dejanju napada na informacijski sistem po četrtem v zvezi z drugim odstavkom 221. člena KZ-1 v zvezi z 38. členom KZ-1. Sodišče prve stopnje mu je izreklo enotno kazen štirih let in desetih mesecev zapora ter 3.000,00 EUR denarne kazni. Kot protipravno pridobljeno premoženjsko korist mu je odvzelo stanovanje, avto in vso zaseženo računalniško opremo. Višje sodišče je sodbo spremenilo v delu glede vštevanja časa pridržanja v čas odvzema prostosti, pritožniku je naložilo dodatno plačilo 25.320,56 EUR, ki ustreza razliki med vrednostjo pridobljene premoženjske koristi in vrednostjo odvzetega premoženja, v ostalem pa je pritožbe zavrnilo in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje. Vrhovno sodišče je zahtevo za varstvo zakonitosti kot neutemeljeno zavrnilo.

Eden od osrednjih očitkov pritožnika v ustavni pritožbi je bil, da so sodišča v postopku zoper njega uporabila dokaze, ki bi jih morala izločiti, saj so bili pridobljeni brez sodne odredbe in torej s kršitvijo pravice do komunikacijske zasebnosti iz 37. člena Ustave. Agenti FBI oziroma njihov tajni policijski sodelavec naj bi med drugim komunicirali s pritožnikom po elektronski pošti, takšno komunikacijo naj bi tudi dokumentirali, posnetke pa posredovali organom Republike Slovenije, vse navedeno pa naj bi napravili brez odredbe sodišča. Poleg tega je pritožnik zatrjeval, da mu je bil dostop do dokazov, ki so bili pretežno v elektronski obliki, kljub vztrajno ponavljajočim se predlogom za pregled elektronskega dela spisa, časovno in vsebinsko omejen. Posledično naj mu ne bi bila zagotovljena pravica do priprave ustrezne obrambe iz 29. člena Ustave, v primerjavi s tožilcem pa naj bi bil tudi v izrazito neenakem položaju.

Sodišča so sprejela stališče, da pritožnik zaradi javnega oglaševanja in objave svojega elektronskega naslova na javno dostopni spletni strani za poznejšo komunikacijo po spletni pošti ni imel več upravičenega pričakovanja zasebnosti, posledično pa naj za izvedbo teh ukrepov ne bi bilo treba upoštevati pogojev iz drugega odstavka 37. člena Ustave, ki sicer za posege v komunikacijsko zasebnost med drugim predvideva sodno odredbo. Ustavno sodišče je presodilo, da takšno stališče sodišč krši pritožnikovo pravico do komunikacijske zasebnosti iz prvega odstavka 37. člena Ustave. Poudarilo je, da zgolj javna objava elektronskega naslova še ne pomeni, da se posameznik s tem odpove tudi upravičenemu pričakovanju zasebnosti glede same vsebine komunikacije, ki kasneje poteka preko tega elektronskega naslova. Po presoji Ustavnega sodišča je pritožnik glede na vse okoliščine konkretnega primera upravičeno pričakoval zasebnost glede komunikacije po elektronski pošti, zaradi česar je nadzor slednje pomenil poseg v njegovo pravico do komunikacijske zasebnosti.

V nadaljevanju odločbe je Ustavno sodišče presojalo merila za dopustnost dokazov iz tujine. Ponovilo je svoje ustaljeno stališče, da glede na to, da so preiskovalni organi v ZDA pridobivali dokaze na podlagi ameriške zakonodaje, brez posredovanja ali pobude Republike Slovenije, niso mogli biti vezani z določbami slovenske Ustave, saj je šlo za pridobivanje dokazov v tujini izven ozemeljske veljavnosti slovenske Ustave. V takih primerih pridobivanja dokazov določb slovenske Ustave ni mogoče kršiti. Pri tem je Ustavno sodišče poudarilo, da to ne pomeni, da človekove pravice zunaj slovenskih meja niso varovane in da je treba pri uporabi dokazov iz tujine preveriti, ali so sodišča spoštovala pritožnikova temeljna ustavna procesna jamstva iz 22., 23. in 29. člena Ustave.

V zvezi s tem je Ustavno sodišče presodilo, da redna sodišča pritožniku niso vsebinsko odgovorila na vprašanje, zakaj je mogoče v slovenskem kazenskem postopku, v katerem Ustava izrecno zahteva sodno odločbo, z uporabo dokazov zagotoviti vsebinsko varovanje človekove pravice, kljub temu da so bili ti dokazi v ZDA pridobljeni brez odredbe sodišča. Gre za pomembno ustavnopravno vprašanje uporabe dokazov, ki so bili v tujini pridobljeni pod nižjimi procesnimi standardi, kot so zahtevani v Republiki Sloveniji, zaradi česar je po stališču Ustavnega sodišča zahteva po jasni, kakovostni in prepričljivi obrazložitvi iz 22. člena Ustave še bolj poudarjena. Ker so se sodišča kljub delni obrazložitvi izognila ključni vsebinski presoji očitkov pritožnika o protiustavnosti uporabe dokazov, ki izvirajo iz tujine, je Ustavno sodišče presodilo, da na ustavnopravno pomembne očitke o kršitvi človekovih pravic niso odgovorila, s tem pa so pritožnika prikrajšala za obrazloženo sodno odločbo in posledično kršila njegovo pravico do enakega varstva pravic iz 22. člena Ustave.

V zadnjem delu odločbe je Ustavno sodišče presodilo, da se pritožnik zaradi vseh ugotovljenih časovnih in vsebinskih omejitev pri pregledu spisa, s katerimi se je soočal med postopkom, ni mogel učinkovito zoperstaviti očitkom iz obtožbe, saj neomejenega dostopa do vseh dokazov v spisu ni imel oziroma mu je bil ta omogočen šele zelo pozno v postopku. Zato je Ustavno sodišče odločilo, da so sodišča pritožniku z izpodbijanimi stališči glede pregleda spisa kršila pravico do primernega časa in možnosti za pripravo obrambe iz prve alineje 29. člena Ustave.

Glede na ugotovljene kršitve pravic iz 37., 22. in 29. člena Ustave je Ustavno sodišče izpodbijane sodbe razveljavilo ter je zadevo vrnilo v novo sojenje.