Ustava v prvem odstavku 28. člena določa, da nihče ne sme biti kaznovan za dejanje, za katero ni zakon določil, da je kaznivo, in ni zanj predpisal kazni, še preden je bilo dejanje storjeno. Ta ustavna določba je naslovljena tudi na sodnika kot razlagalca zakona – ta sme posameznika obsoditi za kaznivo dejanje le, če njegovo ravnanje izpolnjuje zakonske znake, katerih določitev ustreza navedenim kriterijem. Stališče, da sme sodišče posameznika obsoditi le za dejanje, ki izpolnjuje zakonske znake kaznivega dejanja, pa tudi logično predpostavlja, da mora biti v sodbi (v njenem izreku ali obrazložitvi) opredeljen konkretni dejanski stan očitanega kaznivega dejanja. Presoja, ali ravnanje, ki naj bi ga obdolženec storil, ustreza zakonskim znakom kaznivega dejanja, je mogoča samo, če je ravnanje izraženo s konkretnimi okoliščinami. Ta zahteva velja tudi za krivdo, ki jo kazenski zakon zahteva pri storilcu posameznega kaznivega dejanja.

Ustavno sodišče je preverilo, ali so sodišča zakon razlagala ustavnoskladno, in sicer v skladu s človekovimi pravicami in temeljnimi svoboščinami. Pri tem ni preverilo, ali so sodišča pravilno uporabila materialno pravo in ali so pravilno ugotovila dejansko stanje, temveč ali so s svojo razlago prava kršila človekovo pravico ali temeljno svoboščino. Na podlagi navedenega je presojalo, ali so sodišča v izpodbijanih sodbah izpolnila zahtevo konkretizacije zakonskih znakov kaznivega dejanja, ki izhaja iz prvega odstavka 28. člena Ustave.
 
Ustavno sodišče je odločilo, da v obravnavanem primeru nobeno izmed sodišč s svojo razlago goljufivega namena ni izpolnilo dolžnosti konkretizacije zakonskega znaka. Zato je bila z izpodbijanimi sodbami pritožniku kršena pravica iz prvega odstavka 28. člena Ustave, ki jo Ustava zagotavlja kot ustavnomaterialno jamstvo obdolžencu v kazenskem postopku. Ustavno sodišče je izpodbijane sodbe razveljavilo in zadevo vrnilo prvostopenjskemu sodišču v novo odločanje. 

Pritožnik je bil spoznan za krivega storitve kaznivega dejanja goljufije po prvem odstavku 211. člena Kazenskega zakonika. Pritožnik je med drugim v ustavni pritožbi zatrjeval kršitev načela zakonitosti iz 28. člena Ustave, ker je bil obsojen za kaznivo dejanje goljufije, kljub temu da niso bili dokazani vsi nujni zakonski znaki tega kaznivega dejanja oziroma kljub temu da so zakonski znaki manjkali že v opisu ravnanja pritožnika v obtožnem predlogu državnega tožilstva.