Ustavno sodišče je odločalo o ustavni pritožbi prosilca za mednarodno zaščito zoper sodbo Vrhovnega sodišča. Z izpodbijano sodbo je Vrhovno sodišče ugodilo pritožbi Ministrstva za notranje zadeve (MNZ), razveljavilo sodbo Upravnega sodišča in zavrnilo pritožnikovo tožbo zoper sklep MNZ, s katerim je to zavrglo pritožnikovo prošnjo za mednarodno zaščito.

Merila in mehanizme za določitev države članice EU, odgovorne za obravnavo prošnje za mednarodno zaščito, ki jo v eni od držav članic vloži državljan tretje države ali oseba brez državljanstva, na ravni Evropske unije določa t. i. Dublinska uredba III. Ta med drugim določa tudi pravila za ravnanje držav članic EU, ko gre za postopek sprejema oziroma ponovnega sprejema prosilca za mednarodno zaščito ter predajo prosilca odgovorni državi članici.

MNZ je pritožnikovo prošnjo za mednarodno zaščito zavrglo, ker je na podlagi Dublinske uredbe III odgovornost za vsebinsko obravnavanje njegove prošnje prevzela Republika Hrvaška. Pritožnik je predaji na Hrvaško nasprotoval s trditvami, da v hrvaškem azilnem sistemu obstajajo take sistemske pomanjkljivosti, da bi bil ob vrnitvi v Republiko Hrvaško izpostavljen nečloveškemu ravnanju. Sistemske pomanjkljivosti naj bi obstajale pri dostopu do azilnega postopka pri prehodu meje med Bosno in Hercegovino (BiH) ter Republiko Hrvaško, pri čemer so prosilci izpostavljeni življenjskim razmeram, ki pomenijo nečloveško ravnanje, ter v postopku obravnave prošenj za mednarodno zaščito.

Ustavno sodišče je stališča Vrhovnega sodišča presojalo predvsem z vidika 18. člena Ustave, ki v okviru prepovedi mučenja zajema tudi načelo nevračanja. Gre za mednarodnopravno načelo, ki državi prepoveduje odstranitev, izgon ali izročitev posameznika državi, v kateri obstaja zanj resna nevarnost, da bo podvržen nečloveškemu ravnanju. Načelo nevračanja prepoveduje tudi posredno vračanje, pri katerem gre za izročitev prosilca državi, v kateri zanj ne obstaja neposredna resna nevarnost, da bo podvržen nečloveškemu ravnanju, vendar pa obstaja možnost, da bo iz te države izročen državi, v kateri taka nevarnost zanj obstaja. Načelo nevračanja med drugim zagotavlja pravico dostopa do poštenega in učinkovitega postopka, v katerem mora pristojni organ podrobno in natančno presoditi, ali bi bilo z odstranitvijo, izgonom ali izročitvijo posameznika to načelo lahko kršeno.

Država sme prosilca za mednarodno zaščito brez vsebinske presoje njegove prošnje izjemoma izročiti tretji državi le v primeru, če je prepričana, da je tretja država varna (t. i. koncept varne tretje države). Na podlagi Dublinske uredbe III se varnost druge države članice EU domneva in temelji na načelu meddržavnega zaupanja v okviru skupnega evropskega azilnega sistema. To zaupanje pa ni absolutno, saj ima prosilec možnost izpodbijati domnevo o varnosti države ter dokazovati, da država članica EU zanj konkretno ni varna, pristojni organi in sodišča pa morajo presojati vse okoliščine, ki so pomembne z vidika spoštovanja načela nevračanja.

Pri presoji dopustnosti predaje posameznika drugi državi je treba ugotavljati, ali obstaja resnična nevarnost, da bo konkretni posameznik v prihodnosti izpostavljen nečloveškemu ravnanju, pri čemer pa po stališču Ustavnega sodišča ugotovitev, da je bil posameznik takemu ravnanju v isti državi že izpostavljen v preteklosti, sama po sebi ne more preprečiti njegove predaje v to državo. Predajo lahko prepreči obstoj objektivnih, zanesljivih, točnih in ustrezno posodobljenih informacij, ki dokazujejo, da v odgovorni državi članici EU obstajajo sistemske ali splošne pomanjkljivosti v zvezi z azilnim sistemom in pogoji za sprejem, ki vplivajo na sprejem in obravnavo konkretnega prosilca. Naravo in resnost nevarnosti nečloveškega ravnanja je treba oceniti na podlagi podatkov o tistih pomanjkljivostih azilnega sistema, ki so upoštevne v konkretnih okoliščinah, v katerih se bo prosilec znašel po predaji.

Vrhovno sodišče je zavzelo stališče, da okoliščine, s katerimi je pritožnik v konkretnem primeru utemeljeval obstoj sistemskih pomanjkljivosti v zvezi z azilnim sistemom (tj. predhodno ravnanje hrvaških policistov pri prehodu meje med BiH in Republiko Hrvaško in morebitne pomanjkljivosti pri obravnavi prošnje za mednarodno zaščito prosilcev, ki so vrnjeni v Republiko Hrvaško v postopku ponovnega sprejema), ne morejo biti pravno odločilne in brez drugih navedb o sistemskih pomanjkljivostih ne morejo bistveno vplivati na odločitev o predaji pritožnika iz Republike Slovenije v Republiko Hrvaško. Ker iz ugotovljenega dejanskega stanja v tej zadevi izhaja, da ni izkazano, da bi se s prosilci ob predaji ali po njihovi predaji v nastanitvenih centrih v Republiki Hrvaški ravnalo nečloveško ali da bi se s prošnjami za mednarodno zaščito prosilcev, ki so vrnjeni v Republiko Hrvaško v postopku sprejema (torej ne ponovnega sprejema), ne postopalo v skladu s pravom Evropske unije, stališče Vrhovnega sodišča po presoji Ustavnega sodišča ne pomeni kršitve pritožnikove pravice iz 18. člena Ustave.

Ker v konkretni zadevi ni bilo mogoče šteti, da obstajajo resni indici o tem, da pritožniku ob predaji v Republiko Hrvaško in po njej grozi kršitev pravice iz 18. člena Ustave, je Ustavno sodišče še presodilo, da v konkretnem primeru ni bilo treba pridobiti posebnega zagotovila Republike Hrvaške, saj je tako posebno zagotovilo druge države potrebno samo, če zaradi splošnih razmer v državi ali zaradi individualnega položaja posameznika še vedno obstajajo resni dvomi o spoštovanju načela nevračanja v državi sprejemnici.

V postopku, v katerem se posameznik predaja v varno tretjo državo, lahko prosilec dokazuje, da obstajajo utemeljeni razlogi, da sprejemna država zanj konkretno ne more šteti za varno tretjo državo. Pristojni organi morajo ob tem s prosilcem aktivno sodelovati, tako da se zberejo vsi dokazi, in informacije preveriti tudi po uradni dolžnosti. Pristojni organ in Vrhovno sodišče sta te okoliščine presojala po vsebini, pritožnikovo nestrinjanje z njuno dokazno oceno pa po presoji Ustavnega sodišča ne more utemeljiti kršitve pravice iz 18. člena Ustave.

Glede na navedeno je Ustavno sodišče ustavno pritožbo zavrnilo kot neutemeljeno.