Ustavno sodišče je zadevo presojalo z vidika pritožničine pravice iz 22. člena Ustave. Poudarilo je, da mora sodišče v primeru, če nastopijo spremenjene okoliščine, ki se v bistvenem dotikajo odločitve o začasnem režimu varstva in vzgoje otrok, odreagirati in pravno stanje uskladiti z dejanskim. Dejstvo, da je sodišče pred tem že izdalo pravnomočno začasno odredbo z drugačno vsebino, ne more biti ovira za to, da bi sodišče izdalo novo začasno odredbo o varstvu in vzgoji mladoletnega otroka, če to terjajo spremenjene okoliščine. Predlagana začasna odredba je edina pravna pot za spremembo pravnomočne odločitve sodišč, če se izkaže, da ta ne ustreza več koristi otroka; v okviru vrednotenja največje koristi otroka pa sodišče ne sme prezreti oziroma zanemariti otrokovega mnenja, če ga ta izrazi, temveč ga mora ustrezno pravno ovrednotiti.

Ustavno sodišče je presodilo, da je presoja sodišč bistveno pomanjkljiva, saj sodišči v okviru pravnega standarda otrokove koristi nista ovrednotili izražene volje mladoletnega otroka. S tem sta pritožnico prikrajšali za obrazložitev ene od pravno odločilnih okoliščin za presojo njenega predloga za začasno odredbo, s čimer sta kršili njeno pravico iz 22. člena Ustave.

Ustavno sodišče je odločalo o ustavni pritožbi pritožnice, ki ji je bil s pravnomočno sodno odločbo zavrnjen predlog za izdajo nove začasne odredbe glede varstva in vzgoje mladoletnega otroka, v okviru katerega si je prizadevala, da bi sodišče upoštevalo in ovrednotilo izraženo voljo otroka.