Ustavno sodišče je obravnavalo ustavno pritožbo pritožnice zoper sklep Vrhovnega sodišča v zvezi s sklepom Upravnega sodišča, s katerima sta sodišči zavrgli pritožničini tožbi zoper dva sklopa odločitev, sprejetih v inšpekcijskem postopku zaradi nelegalne gradnje. Te odločitve so se med drugim nanašale tudi na ustavitev inšpekcijskega postopka, sicer uvedenega na podlagi pritožničine prijave.

Vprašanje, s katerim se je v obravnavani zadevi ukvarjalo Ustavno sodišče, je, ali mora biti prijavitelju nelegalne gradnje zagotovljeno sodno varstvo zoper odločitev gradbenega inšpektorja o ustavitvi inšpekcijskega postopka. Upoštevaje preteklo ustavnosodno presojo in tej nasprotujočo kasnejšo sodno prakso rednih sodišč, je Ustavno sodišče ocenilo, da gre pri tem za pomembno ustavnopravno vprašanje, ki presega pomen konkretne zadeve.

Ustavno sodišče je že v odločbi št. Up-3/97 odločilo, da se z inšpekcijskimi ukrepi odloča o pravicah, dolžnostih in pravnih interesih nadzorovanih oseb (zavezancev), pri čemer lahko inšpektorjeva odločitev posredno vpliva tudi na pravni položaj drugih oseb. V tem primeru, kot je presodilo tudi v kasneje obravnavanih zadevah, imajo prizadete osebe položaj stranskega udeleženca in možnost sodnega varstva. Glede na izpostavljeno vprašanje v predmetni zadevi je zato Ustavno sodišče ponovno pretehtalo svoje stališče, sprejeto z odločbo št. Up-2411/06, v kateri je zavzelo stališče, da tudi izdaja sklepa o ustavitvi postopka pomeni ukrep inšpektorja, ki lahko poseže v pravice, dolžnosti ali pravne koristi prijavitelja, in od njega odstopilo.

Ustavno sodišče je ob tem pojasnilo, da ustavitev inšpekcijskega postopka ni inšpekcijski ukrep, temveč gre za formalni akt, s katerim inšpektor po uradni dolžnosti zaključi postopek inšpekcijskega nadzora, katerega nadaljevanje – zaradi ugotovitve, da inšpekcijski zavezanec ni kršil zakona ali drugega predpisa – ni več potrebno. Gre torej za (obrazložen) procesni sklep, ki ga inšpektor izda takrat, ko ni podlage za izrek inšpekcijskega ukrepa. Ker po ustaljeni ustavnosodni presoji prijavitelj nelegalne gradnje kot potencialni stranski udeleženec v uvedenem inšpekcijskem postopku varuje svoje pravice in pravne koristi, ki bi lahko bile prizadete z ukrepi inšpekcijskega nadzorstva, do teh pa v primeru ustavitve inšpekcijskega postopka ne pride, je Ustavno sodišče sprejelo stališče, da sklep o ustavitvi inšpekcijskega postopka v ničemer ne posega v pravice oziroma pravne koristi prijavitelja. Ker pravni položaj ob ustavitvi inšpekcijskega postopka torej ostane pravno nespremenjen, tudi pritožnica kot prijaviteljica nelegalne gradnje in s tem kot morebitna stranska udeleženka v postopku ne more biti prizadeta v svojem pravnem položaju, saj se ta ni spremenil.

Pritožničinim očitkom glede odvzema vsakršne možnosti varstva pravic, ki ji gredo kot lastnici sosednje nepremičnine po predpisih o graditvi, Ustavno sodišče ni sledilo. Z inšpekcijskim postopkom, uvedenim na podlagi prijave nelegalne gradnje, se uresničuje zaščita javnega interesa pri graditvi objektov in odloča o morebitnih ukrepih za odpravo nepravilnosti, ni pa ta postopek namenjen razreševanju sporov med inšpekcijskim zavezancem in prijaviteljem. Slednjemu je v primeru, ko ravnanje inšpekcijskega zavezanca posega v njegove pravice, sodno varstvo zagotovljeno v pravdnem postopku, tako na stvarnopravni kot na obligacijskopravni podlagi.

Ustavno sodišče je tako zaključilo, da sodišči s tem, ko sta zavrgli pritožničino tožbo zoper sklep o ustavitvi inšpekcijskega postopka, nista kršili njene pravice do sodnega varstva, varovane v okviru prvega odstavka 23. člena Ustave, zato je ustavno pritožbo zavrnilo.