Pritožnica je zatrjevala, da ji je okrajno sodišče pri odločanju o njeni zahtevi za sodno varstvo kršilo pravico iz 22. člena Ustave. V postopku odločanja o utemeljenosti ustavne pritožbe je Ustavno sodišče začelo postopek za oceno ustavnosti drugega odstavka 66. člena Zakona o prekrških. Zastavil se je namreč dvom o tem, ali je zakonska ureditev, ki v večini hitrih postopkov o prekršku ne omogoča, da bi vlagatelj zahteve za sodno varstvo znotraj sistema sodišč lahko zahteval odpravo kršitev, ki jih je v postopku odločanja storilo sodišče prve stopnje, v skladu s človekovimi pravicami iz 22., 23. in 25. člena Ustave.

Ustavno sodišče je v tej odločbi odstopilo od stališča iz odločbe št. U-I-56/06 z dne 15. 3. 2007, da izključitev nadaljnje pritožbe zoper odločitev sodišča o zavrnitvi zahteve za sodno varstvo ne pomeni posega v pravico do pravnega sredstva (25. člen Ustave). Poudarilo je, da je bil z uveljavitvijo Zakona o spremembah in dopolnitvah Zakona o Ustavnem sodišču (Uradni list RS, št. 51/07) dostop do Ustavnega sodišča v prekrškovnih zadevah zelo omejen. Kljub temu se Ustavno sodišče še sooča s primeri, ko do kršitve človekovih pravic in temeljnih svoboščin pride pri odločanju sodišča o zahtevi za sodno varstvo. Pri tem je upoštevalo tudi naravo prekrškovnega prava kot dela kaznovalnega prava. Tako kot pri kaznivih dejanjih tudi odločanje o prekrških temelji na “obtožbi”, ki lahko znatno poseže v posameznikov položaj in njegove pravice. Pri tem ustavna pritožba po svoji naravi ni nadomestilo za pravna sredstva pred rednimi sodišči, saj temelji na načelu subsidiarnosti. V skladu z načeli pravne države je, da sta preizkus kršitev in njihova odprava v prvi vrsti prepuščena rednim sodiščem. Pri presoji dopustnosti posega v pravico do pravnega sredstva pa je ugotovilo, da merila, ki jih je zakonodajalec izbral za dopustnost pritožbe zoper sodbo o zahtevi za sodno varstvo, ne odražajo ustrezno v vseh primerih teže posega državnega organa v sfero storilca prekrška. Zgolj bojazen morebitnega neupravičenega uveljavljanja pravic pa tudi ne more utemeljiti posega v pravico iz 25. člena Ustave.

Ustavno sodišče je poleg ugotovitve protiustavnosti drugega odstavka 66. člena Zakona o prekrških določilo tudi način izvršitve odločbe tako, da je vzpostavilo enakost med vsemi vlagatelji zahtev za sodno varstvo v hitrem prekrškovnem postopku. Poleg tega je Ustavno sodišče poseben način izvršitve svoje odločbe določilo (1) za primere, ko je bila zoper odločbo prekrškovnega sodišča vložena ustavna pritožba, o kateri Ustavno sodišče do dne objave te odločbe še ni odločilo, ter za (2) primere, ko je okrajno sodišče o zahtevi za sodno varstvo že odločilo, rok za vložitev ustavne pritožbe pa do dneva objave te odločbe še ni potekel.