V obeh primerih je Vrhovno sodišče odločalo o zahtevku za plačilo odpravnine odpoklicanih članov uprave, ne da bi presojalo utemeljenost odpoklica, saj je to korporacijski akt tožene stranke. Ustavno sodišče je po primerjavi obeh sodb Vrhovnega sodišča ugotovilo, da je z njima Vrhovno sodišče res različno odločilo v dveh primerih, ki sta v pravnem in dejanskem pogledu v bistvenem enaka.

O vprašanjih, ki jih je v navedenih dveh primerih presojalo Vrhovno sodišče, je Vrhovno sodišče odločilo v kratkem časovnem razmiku (šest mesecev) in v isti sestavi različno. Spremembo stališča je obrazložilo na način, ki po presoji Ustavnega sodišča ne zadosti zahtevam iz 22. člena Ustave, še toliko bolj, ker gre za Vrhovno sodišče, ki je precedenčno. Sklicevanje Vrhovnega sodišča na potek postopka in ugotovljeno dejansko stanje je pavšalno, saj ni pojasnjeno, katere razlike v poteku postopka in ugotovljenem dejanskem stanju so sploh obstajale, in nadalje, zakaj so te razlike bistvene za pravno presojo sodišča glede vprašanja, ali mora nadzorni svet v sklepu o odpoklicu navesti konkretizirane razloge za odpoklic. Ugotovitev o drugačnosti uveljavljanih revizijskih razlogov pa ne drži, saj je bilo Vrhovno sodišče v obeh postopkih soočeno z očitkom o zmotni uporabi materialnega prava glede vprašanja, ali bi morali sodišči v tem postopku presojati formalno zakonitost sklepa nadzornega sveta o odpoklicu z vidika njegove obrazloženosti z navedbo konkretiziranih kršitev delovnih obveznosti in v zvezi s tem z očitkom o nepravilnem upoštevanju sodne prakse. 

Ustavno sodišče je poudarilo, da iz pravice do enakega varstva pravic iz 22. člena Ustave med drugim izhaja, da so sodišča, ki uporabljajo zakon v konkretnih primerih, dolžna enake položaje obravnavati enako in dosledno uporabljati zakon, brez upoštevanja osebnih okoliščin, ki v pravnem pravilu niso navedene kot odločilne. Ob povsem enakem dejanskem stanju torej ne sme priti do različne odločitve. Vendar to ne sme ovirati pravnega razvoja in pravnega napredka, zato vsakega odstopanja še ni mogoče šteti za kršitev te ustavne pravice. Upoštevati je namreč treba, da Vrhovno sodišče mora imeti možnost odstopiti od pravnega stališča, za katero meni, da je pravno zmotno, pa čeprav to ugotovi (samo) pol leta kasneje. Vendar pa mora v tem primeru vsebinsko obrazložiti razloge za spremembo stališča. Za zagotovitev ustavne pravice do poštenega sojenja kot tudi za zagotovitev zaupanja v sodstvo je namreč velikega pomena, da stranka v takem primeru lahko spozna, zakaj je sodišče v njenem primeru odločilo drugače. Ustrezna obrazložitev je hkrati tudi pogoj za preizkus razumnosti sprejete odločitve.

Odločanje Vrhovnega sodišča brez vsebinske obrazložitve razlogov za spremembo stališča v tako kratkem časovnem razmiku in pred istim senatom po presoji Ustavnega sodišča ne more biti v funkciji organskega razvoja prava ter pomeni kršitev pravice do enakega varstva pravic in s tem do poštenega sojenja iz 22. člena Ustave.

Ustavno sodišče je v postopku odločanja o ustavni pritožbi razveljavilo sodbo Vrhovnega sodišča, s katero je to sodišče sodbi sodišč druge in prve stopnje spremenilo tako, da je zahtevku tožnika za plačilo odpravnine zaradi odpoklica s funkcije člana uprave ugodilo. Glavni očitek pritožnice je bil, da je Vrhovno sodišče v obravnavanem primeru z izpodbijano sodbo odločilo drugače kot v bistveno enakem primeru s sodbo št. VIII Ips 181/2014, ne da bi za to navedlo razloge.