Ustavno sodišče je stališče o zastaranju odškodninskih zahtevkov pritožnikov presojalo z vidika pravice do povračila škode (26. člen Ustave). Poudarilo je, da gre v teh zadevah za javnopravno odškodninsko odgovornost, ki terja prilagojeno uporabo kriterijev glede odškodninske odgovornosti države, še zlasti spričo posebnih okoliščin, v katerih so bile izbrisane osebe. Ustavno sodišče je v odločbah opozorilo, da se je samo že večkrat izreklo o kršitvah človekovih pravic in temeljnih svoboščin oseb, ki so bile ob uveljavitvi osamosvojitvene zakonodaje izbrisane iz registra stalnega prebivalstva. Upoštevalo je tudi, da je zakonodajalec s posebno ureditvijo glede izdaje dovoljenj za stalno prebivanje ter s priznanjem dejanskega prebivanja za nazaj vzpostavil moralno zadoščenje kot posebno obliko odprave posledic kršitev človekovih pravic, ki so nastale zaradi izbrisa iz registra stalnega prebivalstva. Za presojo Ustavnega sodišča pa je bilo pomembno tudi stališče velikega senata Evropskega sodišča za človekove pravice (ESČP) v sodbi Kurić in drugi proti Republiki Sloveniji z dne 26. 6. 2012, po katerem priznanje kršitev človekovih pravic in izdaja dovoljenj za stalno prebivanje izbrisanim osebam nista bila ustrezna in zadostna ukrepa za popravo krivic na državni ravni. Ustavno sodišče je pri presoji obravnavanih zadev upoštevalo še stališče ESČP, po katerem lahko pretoga razlaga oziroma uporaba pravil o zastaranju, pri kateri nacionalna sodišča ne upoštevajo (posebnih) okoliščin posameznega primera, pomeni nesorazmeren poseg v pravico do dostopa do sodišča (prvi odstavek 6. člena Konvencije o varstvu človekovih pravic in temeljnih svoboščin – EKČP).

 

Ob upoštevanju navedenih izhodišč je Ustavno sodišče presodilo, da je stališče sodišč o zastaranju odškodninskih zahtevkov, ki so jih uveljavljale izbrisane osebe, nesprejemljivo z vidika zahteve, da mora sodišče pravila o zastaralnih rokih uporabiti glede na okoliščine posameznega primera tako, da stranki ni nesorazmerno oteženo ali celo preprečeno uveljavljanje zahtevkov, ki jih ima na razpolago. Sodišča (zlasti Vrhovno sodišče s precedenčnim stališčem v sodbi št. II Ips 11/2008) so s svojo razlago pravil o zastaranju pritožnikom nesorazmerno otežila oziroma preprečila, da bi lahko od države učinkovito uveljavljali povračilo škode, povzročene z izbrisom iz registra stalnega prebivalstva. S tem so kršila procesni vidik pravice, varovane v 26. členu Ustave, ki terja, da ima stranka dejansko in ne le teoretično pravico uveljavljati odškodninsko varstvo zoper državo.

 

Zaradi ugotovljene kršitve pravice iz 26. člena Ustave je Ustavno sodišče v vseh obravnavanih zadevah razveljavilo izpodbijane sodne odločbe ter zadeve vrnilo pristojnim sodiščem v novo odločanje.
Ustavno sodišče je odločilo o več ustavnih pritožbah, s katerimi so bile izpodbijane sodne odločbe, izdane v odškodninskih pravdah, v katerih so osebe, izbrisane iz registra stalnega prebivalstva, od države zahtevale plačilo odškodnine za škodo, nastalo zaradi zatrjevanega protipravnega ravnanja države. Presoja Ustavnega sodišča se je osredotočila zlasti na ustavno sprejemljivost stališča Vrhovnega sodišča o zastaranju odškodninskih zahtevkov izbrisanih oseb, sprejetega v sodbi št. II Ips 11/2008 z dne 10. 9. 2012, ki je usmerilo kasnejšo sodno prakso glede presoje tovrstnih zahtevkov.