Pritožnika sta uveljavljala kršitev pravice do sojenja v navzočnosti iz druge alineje 29. člena Ustave, ker ju Višje sodišče ni obvestilo o pritožbeni seji. Vložila sta tudi pobudi za presojo ustavnosti 445. člena Zakona o kazenskem postopku, ki določa, da sodišče druge stopnje stranki obvesti o seji senata samo, če spozna, da bi bila navzočnost strank koristna za razjasnitev stvari.

Ustavno sodišče je poudarilo, da obdolženi nima vselej pravice do sojenja v navzočnosti na pritožbeni stopnji, temveč je treba upoštevati posebnosti konkretnega postopka. Ugotovilo je, da Evropsko sodišče za človekove pravice tudi v novejši sodni praksi vztraja pri stališču, da dolžnost sodišča zagotoviti javnost sojenja v pritožbenem postopku ni absolutna. Ustavno sodišče je navedlo tudi smernice, ki iz te prakse izhajajo. Nato je Ustavno sodišče presojalo značilnosti slovenske ureditve pritožbe v skrajšanem postopku. Ugotovilo je, da te značilnosti niso takšne, da bi bila neposredna udeležba obdolženca na pritožbeni seji vselej obvezna. Ustavno sodišče je pri presoji upoštevalo tudi pravo EU in ustavnosodno presojo nemškega Zveznega ustavnega sodišča, ki sta vodila do povsem enakega zaključka. Zaključilo je, da 445. člen Zakona o kazenskem postopku ni v neskladju z Ustavo, treba pa ga je razlagati ustavno skladno.

Ustavno sodišče je nato presojalo, ali je bila pritožnikoma zaradi opustitve obveščanja o seji senata kršena pravica do sojenja v navzočnosti. V zadevi U-I-122/19, Up-700/16 je presodilo, da pritožnik ni uveljavljal ničesar, do česar se sodišče prve stopnje v sodbi ne bi v zadostni meri prepričljivo in izčrpno opredelilo. V zadevi U-I-123/19, Up-1550/18 pa je Ustavno sodišče ugotovilo, da so bili nekateri pritožbeni očitki pravne narave, uveljavljane procesne kršitve pa glede na razpoložljive podatke niso bile podane. Ustavno sodišče je zaključilo, da bi bila v obravnavanih primerih udeležba pritožnikov na pritožbeni seji zgolj sama sebi namen, k uspehu pritožbe pa ne bi mogla prispevati.