Bistveni razlogi za odločitev
Ker v pokojninsko dobo brez dokupa spadajo le obdobja obvezne vključitve v obvezno pokojninsko in invalidsko zavarovanje ter obdobja opravljanja kmetijske dejavnosti, ne pa obdobja prostovoljne vključitve v obvezno zavarovanje, je Ustavno sodišče najprej presojalo skladnost izpodbijane ureditve z načelom enakosti iz drugega odstavka 14. člena Ustave.
Pravica do starostne pokojnine po četrtem in v prehodnem obdobju po petem odstavku 27. člena ZPIZ-2 omogoča zavarovancu (v primerjavi s pravico do starostne pokojnine po prvem, drugem in tretjem odstavku 27. člena ZPIZ-2) izstop iz obveznega zavarovanja pri nižji starosti, tj. 60 let. Ti zavarovanci se lahko upokojijo predčasno brez odbitkov pri odmeri višine pokojnine.
Ustavno sodišče je ugotovilo, da zakonodajalec s tem, ko je to ugodnost določil le za zavarovance, ki so bili v obvezno zavarovanje vključeni kot zaposleni, samozaposleni, kmetje oziroma na drugih podlagah, ki so povezane z opravljanjem dela, ni ravnal v neskladju z načelom enakosti. Pri opredelitvi pojma pokojninske dobe brez dokupa je namreč izhajal iz kriterijev delovne aktivnosti ter višine prispevka za obvezno pokojninsko zavarovanje, ki sta vgrajena v samo bistvo sistema obveznega pokojninskega zavarovanja. Možnost upokojitve v odvisnosti od pogoja pokojninske dobe brez dokupa je predvidel le za posameznike z dolgim delovnim stažem, torej če so začeli z delom zgodaj in bili dejansko aktivni celotno zavarovalno obdobje. Hkrati pa je z uveljavitvijo pogoja pokojninske dobe brez dokupa odpravil neenakost med zavarovanci, ki jo je povzročila uvedba pojma delovne dobe po ZPIZ-1. Zavarovanci, ki so bili v obvezno zavarovanje vključeni prostovoljno, so plačevali bistveno nižje prispevke kot drugi zavarovanci. Glede na višino plačanega prispevka so bili v bistveno ugodnejšem položaju kot drugi zavarovanci, ki so plačevali (bistveno) več, hkrati pa so morali biti ti (zaradi zagotavljanja sredstev za pravice prvih) do njih solidarni. Z uvedbo pogoja pokojninske dobe brez dokupa je bilo tako zadoščeno tudi temeljnemu načelu obveznega zavarovanja, načelu odvisnosti pravic od vplačanih prispevkov.
Ustavno sodišče je presojalo tudi skladnost izpodbijane ureditve z načelom varstva zaupanja v pravo iz 2. člena Ustave. Ugotovilo je, da je zakonodajalec z določitvijo pogoja pokojninske dobe brez dokupa kot pogoja za pridobitev pravice do starostne pokojnine po četrtem in v prehodnem obdobju po petem odstavku 27. člena ZPIZ-2 posegel v upravičena pričakovanja zavarovancev, ki so bili kot brezposelni in zaposleni za krajši delovni čas od polnega v času veljavnosti Zakona o pokojninskem in invalidskem zavarovanju (Uradni list RS, št. 12/92, 5/94, 7/96 in 54/98 – ZPIZ/92) in ZPIZ-1 v obvezno zavarovanje vključili prostovoljno, vendar poseg ni nedopusten.
Eden izmed ciljev pokojninske reforme je bil doseči vzdržnost pokojninskega sistema. Da bi se ta zagotovila, je treba doseči kasnejše upokojevanje. Temu je bila namenjena tudi uvedba pojma pokojninske dobe brez dokupa, ki kot takšen sledi javnemu interesu. Da so spremembe pokojninske ureditve skladne z načelom varstva zaupanja v pravo, morajo biti uveljavljene postopoma. Zakonodajalec je s prehodno ureditvijo iz petega odstavka 27. člena ZPIZ-2 tej zahtevi zadostil. Pri tem je treba upoštevati, da so zavarovanci spremembe lahko pričakovali ter da jim je kljub spremembi zagotovljena socialna varnost. Kljub spremembi se lahko upokojijo starostno po prvem do tretjem odstavku 27. člena ZPIZ-2, vendar kasneje, kot to velja tudi za vse druge zavarovance. Obdobja, v katerih so bili v zavarovanje vključeni prostovoljno, so v tem pomenu v celoti upoštevana. Če se odločijo za predčasno upokojitev po 29. členu ZPIZ-2, pa to pomeni nižjo pokojnino. To pomeni, da se obdobja, v katerih so bili v zavarovanje vključeni prostovoljno, ne upoštevajo le v okviru pogojev, ki dajejo možnost predčasnega upokojevanja po četrtem in v prehodnem obdobju po petem odstavku odstavku 27. člena ZPIZ-2.
Pobudnice so prehodni določbi 394. člena ZPIZ-2, ki določenim skupinam zavarovancev pod določenimi pogoji omogoča tudi po uveljavitvi ZPIZ-2 pridobiti pravico do pokojnine po pogojih ZPIZ-1, očitale, da neenako ureja enake položaje zavarovancev. Trdile so, da bi tak prehodni režim moral veljati tudi zanje kot brezposelne osebe, do uveljavitve ZPIZ-2 prostovoljno vključene v obvezno pokojninsko zavarovanje. Ustavno sodišče je ugotovilo, da njihov položaj ni enak položaju brezposelnih, ki so prejemniki denarnega nadomestila do upokojitve, in brezposelnih, ki so upravičeni do plačila prispevkov za obvezno pokojninsko in invalidsko zavarovanje do upokojitve na podlagi Zakona o urejanju trga dela (Uradni list RS, št. 80/10, 21/13, 63/13 in 100/13 – v nadaljevanju ZUTD). Zakonodajalec je varstvo brezposelnih iz 394. člena ZPIZ-2 povezal z uživanjem pravic po ZUTD, ki je časovno omejeno. Na tej zakonski podlagi je bila določena starostna meja brezposelnih, ki mora biti kot najbolj rizična skupina brezposelnih deležna posebne prehodne ureditve. Ker je za določitev te skupine brezposelnih zakonodajalec uporabil kriterija delovne aktivnosti oziroma starosti in uživanja pravic iz zavarovanja za brezposelnost ter na tej podlagi vključenost v obvezno pokojninsko in invalidsko zavarovanje, ni ravnal v neskladju z zahtevami načela enakosti iz drugega odstavka 14. člena Ustave.
Ustavno sodišče je pobudi za začetek postopka za oceno ustavnosti 2., 7. in 136. člena ZPIZ-2 zavrglo, ker za njihovo presojo ni bila izkazana procesna predpostavka pravnega interesa.
Predsednik
Odločitev
