Up-26/19, U-I-227/19

Opravilna št.:
Up-26/19, U-I-227/19
Akt:
Začne se postopek za oceno ustavnosti Zakona o nalogah in pooblastilih policije (Uradni list RS, št. 15/13, 23/15 – popr., 10/17 in 47/19).
Dokument v PDF obliki:
Polno besedilo:
Up-26/19-12
U-I-227/19-3
19. 9. 2019
 

SKLEP

 
Ustavno sodišče je v postopku odločanja o ustavni pritožbi A. B., C., na seji 19. septembra 2019
 
 

sklenilo:

 
Začne se postopek za oceno ustavnosti Zakona o nalogah in pooblastilih policije (Uradni list RS, št. 15/13, 23/15 – popr., 10/17 in 47/19).
 
 

OBRAZLOŽITEV

 
 
1. Pritožnik je vložil ustavno pritožbo zoper dva pravnomočna sklepa Okrožnega sodišča v Murski Soboti. S prvim sklepom je preiskovalna sodnica potrdila odredbo Policijske postaje Murska Sobota, s katero je bil pritožniku za 48 ur odrejen ukrep prepovedi približevanja določeni osebi, kraju ali območju po drugem odstavku 60. člena Zakona o nalogah in pooblastilih policije (v nadaljevanju ZNPPol), in ukrep na podlagi četrtega odstavka 60. člena ZNPPol izrekla še za čas do 15 dni. Z drugim pravnomočnim sklepom pa je preiskovalna sodnica na podlagi 61. člena ZNPPol ukrep prepovedi približevanja podaljšala do 60 dni. Pritožnik se je zoper oba sklepa pritožil, vendar je zunajobravnavni senat Okrožnega sodišča v Murski Soboti obe pritožbi zavrnil. Pritožnik je v ustavni pritožbi uvodoma navedel, da ustavno pritožbo vlaga zaradi kršitve človekovih pravic iz 15., 22., 25. in 29. člena Ustave ter 6. člena Konvencije o varstvu človekovih pravic in temeljnih svoboščin (Uradni list RS, št. 33/94, MP, št. 7/94 – v nadaljevanju EKČP), bistvo pritožnikovih navedb pa predstavlja uveljavljanje kršitve načela kontradiktornosti oziroma pravice do izjave v postopku odrejanja in podaljševanja ukrepa prepovedi približevanja. Pritožnik trdi, da odredba policije temelji zgolj na navedbah njegove bivše partnerke, oškodovanke, in da ga policisti ne po telefonu ob ali po obvestitvi o odrejenem ukrepu prepovedi približevanja in ne pred vročitvijo ali ob vročitvi pisne odredbe policije niso povprašali o ničemer. Zato naj ne bi imel nikakršnih možnosti, da bi pojasnil dejstva oziroma okoliščine, ki so mu v korist, in izpodbil navedbe oškodovanke. Ravno tako, kot trdi pritožnik, tudi v postopku pred sodiščem ni imel možnosti ničesar izjaviti, ni bil vabljen na zaslišanje, nihče ga ni nič vprašal. Pritožnik naj zato tudi v postopku pred sodiščem ne bi imel možnosti, da se brani ter navaja dejstva in predlaga dokaze v svojo korist. Sodišče naj bi vnaprej, tako kot policija, verjelo samo to, kar je oškodovanka izjavila zoper pritožnika (pritožnik pravi, da je nekaj o teh njenih izjavah posredno izvedel iz sklepov sodišča), medtem ko se naj za njegove navedbe in dokazne predloge ne bi zmenilo. Po mnenju pritožnika sodišče tudi ni odločalo nepristransko, saj naj bi iz izpodbijanih sklepov izhajalo, da je sodišče utemeljevalo svoje nezakonite odločitve zgolj z navedbami ene strani, torej pristransko. Nadalje uveljavlja, da mu sodišče tudi ni vročilo predloga oškodovanke za podaljšanje ukrepa prepovedi približevanja, čeprav takšna obveznost sodišča po njegovem mnenju izhaja že iz Ustave, 6. člena EKČP in tudi določb Zakona o preprečevanju nasilja v družini (Uradni list RS, št. 16/08 in 68/16 – ZPND). Pritožnik razume, da mora biti postopanje pristojnih organov v primeru nasilja v družini posebej hitro, vendar pa po mnenju pritožnika ZNPPol ni mogoče razlagati tako, da lahko policija in sodišča odločajo povsem arbitrarno, enostransko, da je edino pravilno in resnično to, kar pravi ena stran, medtem ko se druge strani sploh ne sliši, torej da se osumljencu vzame vsakršna možnost dokazovati nasprotno in da se njegove pritožbene navedbe o nasprotnih dejstvih enostavno prezre. Takšna razlaga po mnenju pritožnika v pravni državi ni dopustna, je pa tudi v nasprotju s pravicama do poštenega sojenja in enakopravnega obravnavanja strank v sodnih postopkih.
 
2. Ustavno sodišče je navedeno ustavno pritožbo s sklepom senata št. Up-26/19 z dne 22. 1. 2019 sprejelo v obravnavo. V postopku obravnavanja ustavne pritožbe se je zastavilo vprašanje, ali ZNPPol vsebuje protiustavno pravno praznino, ker kršitelju ne določa možnosti izjave v postopku sodnega odločanja o ukrepu prepovedi približevanja določeni osebi, kraju ali območju po 60. in 61. členu ZNPPol.
 
3. Na podlagi drugega odstavka 161. člena Ustave in drugega odstavka 59. člena Zakona o Ustavnem sodišču (Uradni list RS, št. 64/07 – uradno prečiščeno besedilo in 109/12 – v nadaljevanju ZUstS) lahko Ustavno sodišče v postopku z ustavno pritožbo oceni ustavnost predpisa ali splošnega akta, izdanega za izvrševanje javnih pooblastil, na katerem temelji izpodbijana odločitev. Ker je odločitev o ustavni pritožbi odvisna od odločitve o ustavnosti ZNPPol, je Ustavno sodišče začelo postopek za oceno njegove skladnosti z Ustavo. Ustavno sodišče bo navedeno zakonsko ureditev ukrepa prepovedi približevanja določeni osebi, kraju ali območju presojalo zlasti z vidika skladnosti z 22. členom Ustave.
 
4. Ustavno sodišče je sprejelo ta sklep na podlagi drugega odstavka 59. člena ZUstS v sestavi: predsednik dr. Rajko Knez ter sodnice in sodniki dr. Matej Accetto, dr. Dunja Jadek Pensa, dr. Etelka Korpič – Horvat, dr. Špelca Mežnar, dr. Marijan Pavčnik, Marko Šorli in dr. Katja Šugman Stubbs. Sklep je sprejelo soglasno.
 
 
dr. Rajko Knez
                          Predsednik
Vrsta zadeve:
ocena ustavnosti in zakonitosti predpisov in drugih splošnih aktov ustavna pritožba
Vrsta akta:
zakon
Vlagatelj:
A. B., C.
Datum vloge:
08.01.2019
Datum odločitve:
19.09.2019
Vrsta odločitve:
sklep
Dokument:
USKON3