Opravilna št.: |
U-I-139/96 |
Objavljeno: |
OdlUS IX, 76 | 23.03.2000 |
ECLI: |
ECLI:SI:USRS:2000:U.I.139.96 |
Akt: |
Kazenski zakonik (Uradni list FLRJ, št. 13/51) (KZ), 1., 2. in 3. odst. 303. Kazenski zakon SFRJ (Uradni list SFRJ, št. 44/76, 34/84, 74/87, 57/89, 3/90 in 38/90) (KZ), 249. čl. Kazenski zakonik (Uradni list RS, št. 63/94 in 23/99) (KZ), 311. čl. |
Izrek: |
Pobuda za začetek postopka za oceno ustavnosti prvega in drugega odstavka 303. člena Kazenskega zakonika (Uradni list FLRJ, št. 13/51), 249. člena Kazenskega zakona SFRJ (Uradni list SFRJ, št. 44/76, 34/84, 74/87, 57/89, 3/90 in 38/90) in 311. člena Kazenskega zakonika (Uradni list RS, št. 63/94 in 23/99) se zavrže. Pobuda za začetek postopka za oceno ustavnosti tretjega odstavka 303. člena Kazenskega zakonika (Uradni list FLRJ, št. 13/51) se zavrne. |
Evidenčni stavek: |
V delu, ki se nanaša na tretji odstavek 303. člena KZ 51 je pobuda za začetek postopka za oceno ustavnosti očitno neutemeljena, zato jo je Ustavno sodišče zavrnilo. V delu, ki se nanaša na prvi in drugi odstavek 303. člena KZ 51, 249. člen KZ SFRJ in 311. člen KZ pa je bilo treba pobudo zaradi neizpolnjenih procesnih predpostavk za njeno obravnavo zavreči. |
Geslo: |
Izkazani pravni interes kot procesni pogoj za začetek postopka pred Ustavnim sodiščem na podlagi pobude. Kaznivo dejanje prepovedanega prehoda čez državno mejo. Pravica do svobode gibanja. Ustavno sodišče (ne)pristojnost za presojo predpisov, ki so prenehali veljati pred vložitvijo pobude. Načelo zakonitosti v kazenskem pravu. Odklonilno ločeno mnenje ustavnega sodnika. |
Pravna podlaga: |
Ustava, 32. čl. Zakon o Ustavnem sodišču (ZUstS), 25., 2. odst. 26. čl. |
Opomba: |
V obrazložitvi svoje odločitve se Ustavno sodišče sklicuje na svojo zadevo št. U-I-6/93 z dne 1. 4. 1994 (OdlUS III,33). |
Dokument v PDF obliki: |
|
Polno besedilo: |
U-I-139/96 23. 3. 2000 S K L E P Ustavno sodišče je v postopku za preizkus pobude Rudolfa Lesjaka iz Markovcev na seji dne 23. marca 2000 s k l e n i l o: 1. Pobuda za začetek postopka za oceno ustavnosti prvega in drugega odstavka 303. člena Kazenskega zakonika (Uradni list FLRJ, št. 13/51), 249. člena Kazenskega zakona SFRJ (Uradni list SFRJ, št. 44/76, 34/84, 74/87, 57/89, 3/90 in 38/90) in 311. člena Kazenskega zakonika (Uradni list RS, št. 63/94 in 23/99) se zavrže. 2. Pobuda za začetek postopka za oceno ustavnosti tretjega odstavka 303. člena Kazenskega zakonika (Uradni list FLRJ, št. 13/51) se zavrne. O b r a z l o ž i t e v A. 1. V vlogi z dne 9. 5. 1996 daje pobudnik Ustavnemu sodišču "pobudo za odpravo" 303. člena Kazenskega zakonika (v nadaljevanju: KZ 51), ker meni, da" je kot tak v nasprotju s splošno priznanim demokratičnim načelom človekovih pravic civiliziranih narodov v medsebojnem komuniciranju". Vlogi prilaga sodbo Vrhovnega sodišča št. I Ips 28/95 z dne 29. 11. 1995, s katero je bila zavrnjena njegova zahteva za varstvo zakonitosti zoper pravnomočno sodbo (Okrožnega sodišča v Maribor št. K 516/56 z dne 10. 9. 1956 v zvezi s sodbo Vrhovnega sodišča LRS št. KZ 979/56 z dne 22. 2. 1957), s katero je bil spoznan za krivega storitve kaznivega dejanja prepovedanega prehoda čez državno mejo po tretjem odstavku 303. člena KZ 51 in obsojen na dve leti in šest mesecev strogega zapora. 2. V dopolnitvi pobudo razširi še na "KZ SFRJ in KZ SRS iz leta 1992 in KZ RS iz leta 1994". V obrazložitvi pa navaja, da je KZ 51 "v leporečju" sicer zagotavljal svoboščine, v praksi pa je bilo vse kaj drugega, razen za predstavnike takrat vladajočih struktur. Po njegovem mnenju nedovoljen prehod čez državno mejo sploh ne more biti kaznivo dejanje, če ni predhodno "obloženo s kriminalnim dejanjem ali delovanjem". Namen kaznovanja po izpodbijanem členu pa naj bi govoril o tem, da je bila izdaja potnega lista v bistvu instrument za ideološko prevzgojo državljanov. Potencialni "akterji" kršitve izpodbijane določbe so zato bili ljudje različnih starosti, narodnosti in izobrazbe, katerih edina želja je bila izogib takratnemu režimu in življenje v zahodni demokraciji. Po mnenju pobudnika je izpodbijana določba v nasprotju z 32. členom Ustave. S to ustavno določbo pa naj bi bil v nasprotju tudi 311. člen veljavnega Kazenskega zakonika (v nadaljevanju: KZ), ki naj bi bil "vsebinski plagijat" 303. člena KZ 51, ter 249. člen Kazenskega zakonika SFRJ (v nadaljevanju: KZ SFRJ) . B. - I. 3. Pobudnik vlaga pobudo za začetek postopka za oceno ustavnosti določb dveh zakonov (KZ 51 in KZ SFRJ), ki formalnopravno nista več v veljavi, in veljavnega zakona (KZ). V skladu z določbo 24. člena Zakona o Ustavnem sodišču (Uradni list RS, št. 15/94 - v nadaljevanju: ZUstS) lahko da pobudo za začetek postopka za oceno ustavnosti (veljavnega) zakona vsakdo, če izkaže svoj pravni interes. Ta pa je podan, če zakon, katerega oceno pobudnik predlaga, neposredno posega v njegove pravice, pravne interese oziroma pravni položaj. Po ustaljeni praksi Ustavnega sodišča mora biti pravni interes neposreden in konkreten. Pobudnik mora izkazati, da izpodbijani predpis neposredno posega v njegove lastne pravice, pravne interese oziroma pravni položaj in da bi ugoditev njegovemu predlogu (razveljavitev ali ugotovitev neustavnosti izpodbijane zakonske določbe) privedla do spremembe njegovega pravnega položaja (tako npr. v sklepu št. U-I-155/94 z dne 9. 11. 1994 - OdlUS III, 121). Pobudnik pravni interes za začetek postopka za oceno ustavnosti utemeljuje s sodbo Vrhovnega sodišča, iz katere je razvidno, da je bil pravnomočno obsojen na podlagi tretjega odstavka 303. člena KZ 51, navedeni člen zakonika pa je sodišče uporabilo tudi (po formalnopravnem prenehanju njegove veljavnosti) pri odločanju o zahtevi za varstvo zakonitosti. S priloženo sodbo pobudnik ne izkazuje neposrednega pravnega interesa za vložitev pobude za začetek postopka za oceno ustavnosti 311. člena veljavnega KZ. Morebitna ugotovitev protiustavnosti te določbe ne bi v ničemer spremenila njegovega pravnega položaja, zato je bilo treba pobudo v tem delu zavreči. 4. Izpodbijane določbe KZ 51 in KZ SFRJ, so prenehale veljati pred vložitvijo pobude. Ustavno sodišče praviloma odloča o ustavnosti veljavnih zakonov (160. in 161. člen Ustave; 21. in 34. člen ZUstS). O ustavnosti zakona, ki ne velja več, odloča Ustavno sodišče le, če niso bile odpravljene posledice njegove neustavnosti, zakon pa je prenehal veljati med postopkom pred Ustavnim sodiščem (47. člen ZUstS). Glede predpisov s področja kazenskega prava pa je Ustavno sodišče ob upoštevanju 28. člena Ustave (načelo zakonitosti v kazenskem pravu) in 416. člena Zakona o kazenskem postopku (Uradni list RS, št. 63/94, 72/98 in 6/99 - ZKP) sprejelo stališče, da je dopustna tudi presoja ustavnosti zakonov, ki so prenehali veljati že pred vložitvijo pobude (odločba št. U-I-6/93 z dne 1. 4. 1994 - OdlUS III, 33). V skladu s 416. členom ZKP bi imel pobudnik možnost vložiti zahtevo za spremembo pravnomočne sodne odločbe na podlagi odločbe Ustavnega sodišča, s katero bi bila razveljavljena (oziroma ugotovljena njena neustavnost) določba, na podlagi katere je bila izdana pravnomočna obsodilna sodba. Zato pobudnik s priloženo sodbo Vrhovnega sodišča izkazuje potrebo po ustavnosodnem varstvu le glede določbe tretjega odstavka 303. člena KZ 51. Morebitna ugotovitev protiustavnosti izpodbijanih določb prvega in drugega odstavka 303. člena KZ 51 in 249. člena KZ SFRJ pa ne bi v ničemer vplivala na pobudnikov pravni položaj, zato je bilo treba pobudo tudi v tem delu zavreči. B.- II. 5. Ustavno sodišče je pobudo za začetek postopka za oceno ustavnosti presojalo v okviru pobudnikovega zatrjevanja, da je izpodbijani tretji odstavek 303. člena KZ 51 v nasprotju z 32. členom Ustave. Prvi odstavek 32. člena Ustave (svoboda gibanja) določa, da ima vsakdo pravico do prostega gibanja in izbire prebivališča, pravico ima zapustiti državo in se vanjo kadarkoli vrniti. Drugi in tretji odstavek navedenega člena pa določata, kdaj se lahko ta pravica z zakonom omeji. Z navedeno ustavno normo je torej po eni strani varovana pravica vsakogar, da se v lastni državi prosto giblje in si prosto izbere prebivališče, po drugi strani pa je varovana njegova pravica, da zapusti katerokoli državo, tudi svojo, in da se vanjo vrne, če in kadar to želi. 6. Izpodbijani tretji odstavek 303. člena KZ 51 se glasi: "Kdor organizira omrežje za nedovoljeno prehajanje čez mejo FLRJ ali kako drugače sistematično pomaga drugim, da brez dovoljenja hodijo čez mejo, se kaznuje s strogim zaporom do petih let.". Že jezikovna analiza dejanskega stanja prepovedanega ravnanja jasno kaže na to, da potencialni storilec tega kaznivega dejanja ni posameznik, ki želi zapustiti državo, ampak tisti, ki se ukvarja s spravljanjem drugih nezakonito čez mejo. Zato v izpodbijani določbi opredeljeni znaki kaznivega dejanja ne pomenijo posega v pravico do svobode gibanja. 7. Glede na navedeno je pobuda v delu, ki se nanaša na tretji odstavek 303. člena KZ 51, očitno neutemeljena, zato jo je Ustavno sodišče v tem delu zavrnilo. C. 8. Ustavno sodišče je ta sklep sprejelo na podlagi 25. člena in drugega odstavka 26. člena ZUstS v sestavi: predsednik Franc Testen ter sodnice in sodniki dr. Janez Čebulj, dr. Zvonko Fišer, dr. Miroslava Geč-Korošec, Lojze Janko, Milojka Modrijan, dr. Mirjam Škrk, dr. Lojze Ude in dr. Dragica Wedam-Lukić. Sklep je sprejelo z osmimi glasovi proti enemu. Proti je glasoval sodnik Testen, ki je napovedal odklonilno ločeno mnenje. P r e d s e d n i k : Franc Testen Odklonilno ločeno mnenje sodnika Testena 1. Soglašam s tem, da pobudnik nima pravnega interesa za izpodbijanje določb kazenskopravnih predpisov, navedenih v prvi točki sklepa. Zato v tem delu soglašam tudi z zavrženjem pobude. 2. Nisem pa soglašal s tem, da se zavrne pobuda za začetek postopka za oceno ustavnosti tretjega odstavka 303. člena kazenskega zakonika 51. Nisem se namreč mogel ustaviti pri formal(istič)ni ugotovitvi, da že jezikovna analiza dejanskega stanja prepovedanega ravnanja jasno kaže na to, da potencialni storilec tega kaznivega dejanja ni posameznik, ki želi zapustiti državo, ampak tisti, ki se ukvarja s spravljanjem drugih nezakonito čez mejo, zaradi česar naj bi v izpodbijani določbi opredeljeni znaki kaznivega dejanja ne pomenili posega v pravico do svobode gibanja iz 32. člena Ustave. Iz podatkov, ki jih je sodišče imelo v spisu, ni bilo mogoče zanesljivo ugotoviti, iz kakšnih motivov je pobudnik "sistematično pomagal drugim, da so brez dovoljenja hodili čez mejo". Ne glede na to, da določba KZ 51, ki jo je kršil, res ni vplivala na njegovo svobodo gibanja, pa je bila lahko neposredno orodje za omejevanje ravno te pravice, kar je že dovolj za sprejem pobude. Upoštevati je treba, da gre v tem primeru za pobudo za preizkus ustavnosti predpisa, ne pa morda za ustavno pritožbo. 3. Poleg tega se pobudnik ni skliceval samo na kršitev pravice iz 32. člena (današnje) ustave, pač pa tudi na "splošno priznana načela človekovih pravic civiliziranih narodov". Ustavno sodišče je pri presojanju "revolucionarnih"povojnih predpisov kot kriterij presoje poleg tedanjih in (kolikor se uporabe v sedanjih postopkih tiče) tudi današnjih ustavnih določb, sprejelo tudi v času izdaje oziroma uporabe predpisa veljavna splošna, od civiliziranih narodov priznana pravna načela (tako n.pr. OdlUS III, 33; OdlUS V, 31; OdlUS VI, 47 in OdlUS VII, 176). Da bi lahko presodilo, ali je izpodbijana določba kršila ta načela, pa bi moralo Ustavno sodišče tudi sankcije za sistematično pomoč pri prepovedanem prehajanju meje obravnavati v povezavi s tedanjo ureditvijo mejnega režima nasploh. Ni namreč vseeno, ali gre za sankcioniranje pomoči pri nedovoljenih prehodih meje, ki jo je sicer mogoče legalno prekoračiti na načine, ki jih priznavajo civilizirani narodi, ali pa gre za sankcioniranje pomoči pri nedovoljenih "prehodih", ki v bistvu pomenijo prepovedani beg iz totalitarne države, ki omejuje svobodo gibanja in sistematično krši tudi druge temeljne človekove pravice in svoboščine. Da je bila Jugoslavija po drugi svetovni vojni takšna država, je Ustavno sodišče že utemeljilo v več svojih odločbah (na primer v zadevi OdlUS I, 102, v zadevi Up301/96 - Uradni list št. 13/98 in v zadevi OdlUS VII, 176). V tej luči pa so relevantne tudi navedbe v sicer laični pobudi: povojni pravni red naj bi bil namenjen "uvedbi totalitarne vladavine z vsiljevanjem svojega in sovjetsko boljševističnega vzora", "izdaja potnega lista v bistvu instrument za ideološko prevzgojo državljanov", prepovedani prehod državne meje pa (edina) "pot v svobodo in demokracijo", zaradi katere naj bi bilo po pobudnikovih navedbah samo v letih 1951 do 1969 kazensko preganjanih 89 734 državljanov. V sklepu, h kateremu dajem to ločeno mnenje, Ustavno sodišče na nobeno od teh relevantnih pobudnikovih navedb ni odgovorilo. 4. Za sklep: sodišče bi se moralo že ob tej pobudi opredeliti do tega, ali so v letih po drugi vojni državljani Jugoslavije lahko prehajali mejo na način, ki je bil tedaj v skladu z načeli, ki so jih priznavali civilizirani narodi. Ne da bi imel priložnost opraviti natančnejšo pravno analizo tedanjih predpisov, preliminarno ocenjujem, da te možnosti niso imeli, zaradi česar bi tudi predpisi, ki so strogo sankcionirali kršitev teh (neciviliziranih) predpisov, ne prestali opisanega ustavnosodnega kriterija. Dejstvo, da so bili razlogi za nelegalne prehode čez mejo tudi v takšni državi lahko različni, seveda ostaja. Na kakšen način je mogoče zagotoviti, da bi bili v takšnih primerih v ponovljenih sojenjih po 416. členu ZKP - upoštevaje zgodovinski kontekst - izločeni iz pravnega reda samo ustavno sporni pomeni in uporabe predpisa, ki formalno niti ne velja več, pa je Ustavno sodišče pokazalo že v izrekih navedenih odločb, s katerimi je presojalo "revolucionarne" predpise. Franc Testen |
Vrsta zadeve: |
ocena ustavnosti in zakonitosti predpisov in drugih splošnih aktov |
Vrsta akta: |
zakon |
Vlagatelj: |
Rudolf Lesjak, Markovci |
Datum vloge: |
10.05.1996 |
Datum odločitve: |
23.03.2000 |
Vrsta odločitve: |
sklep |
Vrsta rešitve: |
zavrženje |
Dokument: |
US20067 |
