Opravilna št.: |
Up-129/00 |
Objavljeno: |
Neobjavljeno | 04.07.2000 |
ECLI: |
ECLI:SI:USRS:2000:Up.129.00 |
Akt: |
Ustavna pritožba A. A. zoper sodbo Vrhovnega sodišča št. I Ips 217/96 z dne 25. 4. 1997 v zvezi s sodbo Višjega sodišča v Ljubljani št. Kp 130/96 z dne 29. 5. 1996 in s sodbo Okrožnega sodišča v Ljubljani št. K396/95 z dne 6. 11. 1995 |
Izrek: |
Ustavna pritožba A. A. zoper sodbo Vrhovnega sodišča št. I Ips 217/96 z dne 25. 4. 1997 v zvezi s sodbo Višjega sodišča v Ljubljani št. Kp 130/96 z dne 29. 5. 1996 in s sodbo Okrožnega sodišča v Ljubljani št. K396/95 z dne 6. 11. 1995 se zavrže. |
Evidenčni stavek: |
Ker okoliščina, da je pritožnik dopolnil ustavno pritožbo potem, ko je Ustavno sodišče o njej že odločilo, ni taka, da bi utemeljevala izjemno obravnavanje ustavne pritožbe, vložene po poteku šestdesetdnevnega roka za njeno vložitev, je Ustavno sodišče ustavno pritožbo zavrglo (prva alinea prvega odstavka 55. člena Zakona o Ustavnem sodišču). |
Geslo: |
Domneva nedolžnosti. Pravica do osebnega dostojanstva in varnosti. Pritrdilno ločeno mnenje ustavnega sodnika. |
Pravna podlaga: |
Ustava, 27., 34. čl. Zakon o Ustavnem sodišču (ZUstS), 52., 1. al. 1. odst. 55. čl. |
Dokument v PDF obliki: |
|
Polno besedilo: |
Up-129/00 4. 7. 2000 S K L E P Ustavno sodišče je v postopku za preizkus ustavne pritožbe A. A. z Ž. Z., ki ga zastopa B. B., odvetnik v V., na seji senata dne 4. julija 2000 s k l e n i l o : Ustavna pritožba A. A. zoper sodbo Vrhovnega sodišča št. I Ips 217/96 z dne 25. 4. 1997 v zvezi s sodbo Višjega sodišča v Ljubljani št. Kp 130/96 z dne 29. 5. 1996 in s sodbo Okrožnega sodišča v Ljubljani št. K396/95 z dne 6. 11. 1995 se zavrže. O b r a z l o ž i t e v A. 1. Pritožnikov pooblaščenec je dne 11. 4. 2000 vložil pisanje, naslovljeno kot "pritožba oz. ugovor" zoper odločbo Ustavnega sodišča št. Up-203/97 z dne 16. 3. 2000. S to odločbo je Ustavno sodišče odločilo o pritožnikovi ustavni pritožbi zoper sodbe, izdane v kazenskem postopku, ki je tekel zoper pritožnika, ni pa upoštevalo dopolnitve ustavne pritožbe, ki je bila vložena dne 22. 3. 2000. Meni, da bi Ustavno sodišče moralo vlogo obravnavati, ker je prispela v sedemdnevnem roku, ki je po 44. členu Poslovnika Ustavnega sodišča Republike Slovenije (Uradni list RS, št. 49/98 - v nadaljevanju: Poslovnik) določen za redigiranje končnega besedila odločbe. Ker je Ustavno sodišče kljub predlagani javni obravnavi o ustavni pritožbi odločilo na nejavni seji, naj bi pritožniku onemogočilo dodatno navedbo okoliščin, ki naj bi mu bile v korist in ki naj bi pojasnjevale zatrjevane kršitve ustavnih pravic. Pritožnikov pooblaščenec predlaga, naj Ustavno sodišče o njegovem ugovoru odloči na podlagi drugega odstavka 19. člena Poslovnika; če to ni mogoče, naj dopolnitev obravnava na podlagi tretjega odstavka 52. člena Zakona o Ustavnem sodišču (Uradni list RS, št. 15/94 - v nadaljevanju: ZUstS). 2. Pritožnik v svojih vlogah z dne 11. 4. 2000 in 15. 5. 2000 meni, da bi Ustavno sodišče po obravnavi dopolnitve ustavne pritožbe z dne 22. 3. 2000 drugače odločilo o njegovi ustavni pritožbi št. Up-203/97. Ker navedena dopolnitev ni bila upoštevana, naj bi bili kršeni 2., 14., 22., 24. in 25. člen Ustave ter 6. in 17. člen Konvencije o varstvu človekovih pravic in temeljnih svoboščin (Uradni list RS, št. 33/94, MP, št. 7/94 - v nadaljevanju: EKČP). Otežena naj bi mu bila pot na Evropsko sodišče za človekove pravice. Pritožnik je predlagal podobno kot njegov pooblaščenec: Ustavno sodišče naj opravi dopolnilno obravnavo v okviru ustavne pritožbe št. Up-203/97, če to ni možno, pa naj njegovo vlogo obravnava na podlagi tretjega odstavka 52. člena ZUstS. 3. V vlogi z dne 22. 3. 2000, ki je Ustavno sodišče ni presodilo v okviru odločanja o ustavni pritožbi št. Up-203/97, pritožnik - oporeka stališču sodišč, da je Sporazum o izročanju krivcev, sklenjen med Švicarsko konfederacijo in Srbijo z dne 28. 11. 1887, postal del pravnega reda Slovenije z razglasitvijo Ustavnega zakona za izvedbo temeljne ustavne listine o samostojnosti in neodvisnosti Republike Slovenije (v nadaljevanju: UZITUL) z dne 25. 6. 1991. Zaradi tega naj bi izročitev, ki je bila izvršena dne 9. 11. 1991, ne imela pravne podlage; - zatrjuje, da sodišče v nasprotju z zakonom ni odločilo o odvzemu premoženjske koristi, kar naj bi pomenilo, da si pritožnik z očitanim kaznivim dejanjem ni pridobil protipravne premoženjske koristi; - zatrjuje, da je bil z "medijskim" in "uličnim" sojenjem že vnaprej opredeljen za storilca kaznivega dejanja in da zaradi udeleženosti policije in tožilstva v javnosti ni bilo mogoče pričakovati drugačnega rezultata sodnega postopka. Zaradi tega naj bi bili kršeni domneva nedolžnosti (27. člen Ustave) ter pravica do osebnega dostojanstva in varnosti (34. člen Ustave); - uveljavlja kršitve, ki naj bi se zgodile v stečajnem postopku zoper družbo C. C., d.o.o., Ž. Z. B. 4. Po drugem odstavku 19. člena Poslovnika sekretar odgovarja na pritožbe in ugovore zoper odločitve Ustavnega sodišča. Na podlagi te določbe ni mogoče doseči tega, kar predlagata pritožnik in njegov pooblaščenec, tj. da bi Ustavno sodišče po izdaji odločbe o ustavni pritožbi obravnavalo vloge, ki so prispele po dnevu, ko je bila sprejeta odločitev. Ustavno sodišče je zato vlogi pritožnika in njegovega pooblaščenca obravnavalo kot samostojno ustavno pritožbo. 5. Po prvem odstavku 52. člena ZUstS se ustavna pritožba vloži v 60 dneh od dneva vročitve posamičnega akta, zoper katerega je mogoča ustavna pritožba. V posebno utemeljenih primerih lahko Ustavno sodišče izjemoma odloča o ustavni pritožbi, ki je vložena po izteku tega roka (tretji odstavek 52. člena ZUstS). Pritožnik ni navedel razlogov, ki bi utemeljevali izjemno obravnavanje ustavne pritožbe po poteku roka. 6. Ustavno sodišče je v pritožnikovem primeru upoštevalo vse navedbe, ki jih je pritožnik podal v šestdesetdnevnem roku za vložitev ustavne pritožbe, poleg teh pa tudi vse tiste, ki so bile Ustavnemu sodišču predložene do dneva odločanja. Sedemdnevni rok iz 44. člena Poslovnika, na katerega se sklicuje pritožnik, je namenjen redigiranju že sprejete odločbe Ustavnega sodišča in ne gre za podaljševanje roka za vlaganje dopolnitev ustavne pritožbe. Pritožnik tudi ne zatrjuje, da bi navedb, ki jih je podal v vlogi z dne 22. 3. 2000, ne mogel podati prej. Zgolj to, da je čakal na razpis javne obravnave, pa ne more biti razlog za obravnavanje prepozno danih vlog. Ustavno sodišče o ustavni pritožbi praviloma odloči na nejavni seji, le izjemoma pa tudi na javni obravnavi (57. člen ZUstS). Poleg tega je javna obravnava obvezna le v primeru, če to predlagajo trije sodniki (35. člen v zvezi z 49. členom ZUstS), kar pa se v pritožnikovem primeru ni zgodilo. 7. Tudi kršitve, zatrjevane v ustavni pritožbi, ne utemeljujejo izjemnega obravnavanja ustavne pritožbe po poteku roka. Pritožnik deloma uveljavlja kršitve materialnega prava, ki sploh ne morejo biti predmet presoje v postopku odločanja o ustavni pritožbi. Nekatere zatrjevane kršitve naj bi bile storjene v stečajnem postopku zoper C. C., d.o.o., Ž. Z., česar prav tako ni mogoče obravnavati v okviru ustavne pritožbe zoper obsodilno sodbo v kazenskem postopku. Pritožnikove navedbe o spremljanju kazenskega postopka zoper njega v medijih pa tudi niso take, da bi lahko vzbudile dvom glede spoštovanja domneve nedolžnosti (27. člen Ustave) in pravice do osebnega dostojanstva (34. člen Ustave), ki bi mogel vplivati na izpodbijane sodbe. 8. Po navedenem je Ustavno sodišče ustavno pritožbo zavrglo. C. 9. Senat Ustavnega sodišča je sprejel ta sklep na podlagi prve alinee prvega odstavka 55. člena ZUstS v sestavi: predsednica dr. Mirjam Škrk ter člana dr. Zvonko Fišer in Milojka Modrijan. Sodnica Škrkova je dala pritrdilno ločeno mnenje. Predsednica senata dr. Mirjam Škrk Pritrdilno ločeno mnenje sodnice dr. Škrk 1.V predmetni zadevi se v celoti strinjam s sprejetim sklepom, tako v izreku kot tudi glede njegove vsebine. Zlasti opozarjam na stališče senata v 6. točki obrazložitve, da je Ustavno sodišče v zadevi Up 203/97 upoštevalo vse navedbe, ki jih je pritožnik podal v predpisanem šestdesetdnevnem roku za vložitev ustavne pritožbe, poleg tega pa tudi tiste, ki so bile Ustavnemu sodišču predložene do dneva odločanja, tj. do 16. 3. 2000. Za sklep v tej zadevi sem glasovala, ker nimam niti najmanjšega pomisleka tudi glede njegove sedme točke obrazložitve, da namreč domnevne kršitve, zatrjevane v pritožnikovih dopolnitvah ustavne pritožbe po odločanju Ustavnega sodišča v zadevi Up 203/97, ki jih je sodišče štelo kot novo ustavno pritožbo in je predmet zavrženja tega sklepa, ne utemeljujejo izjemnega obravnavanja po preteku roka. 2. Prav v zvezi s tem bi rada opozorila še na pritožnikove trditve, ki jih predmetni sklep, glede na to, da je procesne narave, ne obravnava. Med naknadno zatrjevanimi domnevnimi kršitvami pritožnik uveljavlja napačno sklepanje sodišč, da je Sporazum o izročanju krivcev, sklenjen med Švicarsko konfederacijo in Srbijo z 28. 11. 1887, postal del pravnega reda Slovenije z razglasitvijo Ustavnega zakona za izvedbo temeljne ustavne listine o samostojnosti in neodvisnosti Republike Slovenije (v nadaljevanju: UZITUL) z 25. 6. 1991. Navaja, da v času izvršitve ekstradicije dne 9. 11. 1991 zanjo ni bilo pravne podlage, ker so procesne predpostavke za ekstradicijo nastopile šele z Aktom o nasledstvu Slovenije sporazumov med nekdanjo SFRJ in Švicarsko konfederacijo z datumom veljave 1. 6. 1996, s čimer naj bi bile kršene njegove človekove pravice. 3. Ustavnopravno in mednarodnopravno je nesporno, da je dvostranska mednarodna pogodba, ki je bila pravni temelj za izročitev pritožnika, veljala v času izročitve na temelju 3. člena UZITUL in običajnega mednarodnega prava o nasledstvu držav glede mednarodnih pogodb. V citirani določbi je Slovenija izrazila privrženost mednarodnopravnemu načelu o nadaljevanju veljavnosti zanjo mednarodnih pogodb, ki jih je nasledila od države prednice, nekdanje SFRJ. To načelo je prevzela ( z nekaterimi izjemami) obča praksa držav, izhaja pa tudi iz 34. člena Dunajske konvencije o nasledstvu držav glede mednarodnih pogodb iz leta 1978, ki velja in katere pogodbenica je Slovenija. Povsem očitno sledi kontinuiteti mednarodnih pogodb v primeru nasledstva držav tudi praksa Švicarske konfederacije, kar dokazuje že sam postopek ekstradicije pritožitelja. Ta je začel teči v državi prednici, nekdanji SFRJ, izvršen pa je bil v času, ko je bila Slovenija že suverena in neodvisna država.1 Z izmenjavo not o nasledstvu, vsled česar je bil po potrditvi Državnega zbora objavljen Akt o notifikaciji nasledstva med Slovenijo in Švicarsko konfederacijo, na katerega se sklicuje pritožnik (Uradni list RS, št. 29/96, MP, št. 6/96 z dne 31.5.1996), sta državi le formalnopravno potrdili nadaljevanje veljavnosti dvostranskih mednarodnih pogodb, ki jih je sklenila s Švicarsko konfederacijo država prednica in ostajajo v veljavi za Slovenijo z dnem učinka 25. 6. 1991. Obe diplomatski noti, z izmenjavo katerih sta Slovenija in Švicarska konfederacija potrdili nadaljevanje veljavnosti dvostranskih pogodb med nekdanjo SFRJ in Švico, in sicer slovenska nota št. 1235/94- 11091 z 22. 5. 1996 in švicarska, ad No. 1235/94-11091 z 10. 6. 1996, se sklicujeta na 3. člen UZUTUL RS s 25. 6. 1991 in na običajno mednarodno pravo glede prevzema pogodbenih obveznosti Slovenije na njenem ozemlju. Akt o notifikaciji nasledstva ima torej le deklaratorne učinke in ne konstitutivnih, kot jih zmotno uveljavljata v sicer prepozni ustavni pritožbi pritožnik in njegov zagovornik. Slednje, torej konstitutivne učinke, ima praviloma za notranji pravni red objava zakona o ratifikaciji mednarodne pogodbe. Ustavno sodišče dejstvo nasledstva držav v pritožnikovem primeru ni prezrlo. Prav nasprotno, upoštevalo ga je s tem, da je v prvi točki izreka odločbe Up 203/97 razveljavilo stransko kazen izgona tujca iz države. Opomba: 1Z izvršitvijo izročitve je Švicarska konfederacija tudi de facto priznala Slovenijo, kar je kasneje storila tudi de iure in z njo vzpostavila diplomatske odnose. De iure priznanje države pa ima itak deklaratorni učinek in velja za nazaj, torej od neodvisnosti in suverenosti Slovenije 25. 6. 1991. dr. Mirjam Škrk |
Vrsta zadeve: |
ustavna pritožba |
Vrsta akta: |
drugi akti |
Datum vloge: |
11.04.2000 |
Datum odločitve: |
04.07.2000 |
Vrsta odločitve: |
sklep |
Vrsta rešitve: |
zavrženje |
Dokument: |
US20286 |
