U-I-204/00

Opravilna št.:
U-I-204/00
Objavljeno:
OdlUS IX, 200 | 14.09.2000
ECLI:
ECLI:SI:USRS:2000:U.I.204.00
Akt:
Zakon o volitvah v Državni zbor (Uradni list RS, št. 44/92 in 60/95) (ZVDZ), 2., 20., 90., 92. in 93. čl.
Izrek:
Pobuda za začetek postopka za oceno ustavnosti 2., 20., 90., 92. in 93. člena Zakona o volitvah v Državni zbor (Uradni list RS, št. 44/92 in 60/95) se zavrne.
Evidenčni stavek:
Pobuda za oceno ustavnosti tistih členov Zakona o volitvah v Državni zbor, ki določajo volilni sistem (2., 20., 92. in 93 člen) je očitno neutemeljena, ker je Državni zbor z Ustavnim zakonom za dopolnitev 80. člena Ustave uredil volilni sistem v Ustavi. Ustavno sodišče zavrne očitno neutemeljeno pobudo.
Geslo:
Volilna pravica.
Volitve v Državni zbor.
Načelo demokratične države.
Načela pravne in socialne države.
Sestava in volitve.
Zakonodajni referendum.
Potrditev spremembe ustave na referendumu.
Pritrdilno ločeno mnenje ustavnega sodnika.
Pravna podlaga:
Ustava, 1., 2., 3., 43., 80., 90., 170., 174. čl.
Zakon o Ustavnem sodišču (ZUstS), 2. odst. 26. čl.
Opomba:
V obrazložitvi svoje odločitve se Ustavno sodišče sklicuje na svojo zadevo št. U-I-12/97 z dne 8. 10. 1998, Uradni list RS, št. 82/98 - OdlUS VII,180).
Dokument v PDF obliki:
Polno besedilo:
U-I-204/00-6
14. 9. 2000


S K L E P

Ustavno sodišče je v postopku za preizkus pobude Roberta Hledeta iz Kopra na seji dne 14. septembra 2000

s k l e n i l o:

Pobuda za začetek postopka za oceno ustavnosti 2., 20., 90., 92. in 93. člena Zakona o volitvah v Državni zbor (Uradni list RS, št. 44/92 in 60/95) se zavrne.

O b r a z l o ž i t e v

A.

1. Pobudnik izpodbija 2., 20., 90., 91., 92. in 93. člen Zakona o volitvah v Državni zbor (v nadaljevanju: ZVDZ) oziroma obstoječi sorazmerni volilni sistem, ker naj bi bil v neskladju z odločbo Ustavnega sodišča št. U-I-12/97 z dne 8. 10. 1998 (Uradni list RS, št. 82/98 in OdlUS VII, 180) in z rezultati referenduma o spremembi Zakona o volitvah v Državni zbor.

2. V pobudi, ki jo je vložil pred sprejetjem Ustavnega zakona o dopolnitvi 80. člena Ustave Republike Slovenije (Uradni list RS, št. 66/2000 - v nadaljevanju: UZ80), navaja, da imamo v Sloveniji volilni sistem, ki je v nasprotju z navedeno odločbo Ustavnega sodišča. Odločba Ustavnega sodišča naj bi bila naložila Državnemu zboru, da sprejme novo volilno zakonodajo, ki bo uzakonila referendumsko izraženo voljo državljanov po večinskem volilnem sistemu, česar pa Državni zbor vse do vložitve pobude ni storil. Morebitni neuspeh pri (tedaj že napovedanem) poskusu spreminjanja Ustave naj bi pripeljal do razpisa volitev po obstoječem volilnem zakonu, ki pa naj bi bil toliko sporen, da kot volivec ne bi vedel, ali se udeležuje zakonitih ali pa nezakonitih volitev. To pa naj bi predstavljalo poseg v pobudnikove državljanske in druge ustavne pravice, s čimer je pobudnik utemeljeval svoj pravni interes.

3. Pobudnik je po sprejetju UZ80 svojo pobudo dopolnil in navedel, da pri pobudi vztraja "ne glede na dejstvo (ali prav zato), da je medtem prišlo do spremembe 80. člena Ustave". Na poziv Ustavnega sodišča je pobudo dopolnil še z navedbo, da so izpodbijani členi ZVDZ oziroma sorazmerni volilni sistem v nasprotju s prvim in četrtim odstavkom 15. člena, z drugim odstavkom 43. člena in s prvim odstavkom 90. člena Ustave, kršene pa naj bi bile tudi določbe 3. in 22. člena Ustave. Svoj pravni interes je dodatno utemeljil s tem, da mu kot državljanu ni vseeno, če se ne spoštuje pravni red države, v kateri živi.

Nespoštovanje izida referenduma, odločb Ustavnega sodišča in naknadno spreminjanje pravil naj bi kazalo na resne motnje pri uresničevanju načel pravne države in vrednot, ki iz tega izhajajo.

4. Predlaga, naj se Ustavno sodišče nedvoumno izreče o ustavnosti ZVDZ oziroma sorazmernega volilnega sistema in njegovi skladnosti z navedeno odločbo Ustavnega sodišča, ter naj izpodbijane člene ZVDZ razveljavi. V primeru razpisa volitev po izpodbijanem zakonu, in po razveljavitvi izpodbijanih členov ZVDZ, predlaga, naj Ustavno sodišče začasno zadrži izvedbo volitev v Državni zbor do sprejema novega volilnega zakona.

B.

5. Po drugem odstavku 162. člena Ustave lahko vsakdo da pobudo za začetek postopka pred Ustavnim sodiščem, če izkaže svoj pravni interes. Po določbi 24. člena Zakona o Ustavnem sodišču (Uradni list RS, št. 15/94 - v nadaljevanju: ZUstS) je pravni interes podan, če izpodbijani predpis neposredno posega v pobudnikove pravice, pravne interese oziroma pravni položaj.

6. V primeru predpisov, ki urejajo sodelovanje državljanov pri izvajanju oblasti, samo zatrjevanje, da posamezne njihove določbe niso v skladu z Ustavo, praviloma ne bo zadoščalo za priznanje pravnega interesa vsakemu državljanu, razen če bo šlo za določbe, ki bi neposredno določale pravni položaj ožjega kroga oseb, ki bi mu pripadal tudi pobudnik. Vendar pa se v primerih, kadar so predmet izpodbijanja predpisi, ki urejajo položaj (vsakega) državljana pri izvajanju oblasti, lahko vprašanje, kdaj gre za neposredno prizadetost pravno varovanih položajev posameznika, pokaže v posebni luči. Zlasti, kadar bi zatrjevane protiustavnosti posameznih določb ali pa kar zakona v celoti pomenile tako globok poseg v pravice iz 3., 43., 44. in 90. člena Ustave, da bi bilo prizadeto njihovo bistvo, je treba vsakemu državljanu priznati neposredno prizadetost v njegovem (ustavno)pravno varovanem položaju, ne da bi moral utemeljevati, kako izpodbijana ureditev konkretno in neposredno prizadeva ravno njega. Ustava določa, da ima v Sloveniji oblast ljudstvo (drugi odstavek 3. člena Ustave). Državljanke in državljani po tej določbi izvršujejo (svojo) oblast neposredno in z volitvami. Volitve so torej temelj demokratične oblasti v Sloveniji kot demokratični republiki (1. člen Ustave) in pravni državi (2. člen Ustave). Pobudnik izrecno navaja, da uveljavitev volilnega sistema, ki naj bi bil v celoti v nasprotju z Ustavo, posega v njegovo ustavno zagotovljeno volilno pravico (43. člen Ustave).

Poleg te pravice naj bi bila z obstoječim ZVDZ glede na posebnost primera (izvedeni referendum za uvedbo dvokrožnega večinskega volilnega sistema) kršena še pravica iz 90. člena Ustave (zakonodajni referendum), ki ima tudi svoj temelj v določbi 3. člena Ustave. Ob takih navedbah ni mogoče zahtevati od pobudnika še dodatnih utemeljitev, v čem izpodbijana ureditev prizadeva ravno njegov specifičen pravni položaj. Glede na to je Ustavno sodišče pobudniku priznalo pravni interes za izpodbijanje ZVDZ.

7. Pobudnik zatrjuje neskladnost izpodbijanih določb ZVDZ z odločbo Ustavnega sodišča št. U-I-12/97 in posledično s prvim odstavkom 90. člena Ustave, po katerem je Državni zbor vezan na izid referenduma. Meni, da ta neskladnost tudi s sprejetjem UZ80, s katerim je bil dopolnjen 80. člen Ustave, ni bila odpravljena, saj naj bi njegovo sprejetje v nasprotju z izidom referenduma pomenilo kršitev prvega odstavka 90. člena Ustave, zaradi česar naj bi bil UZ80 v nasprotju z načeli pravne države (2. člen Ustave).

8. Ustavno sodišče je v odločbi št. U-I-12/97 ugotovilo, da je bil na podlagi Poročila Republiške volilne komisije o izidu glasovanja na referendumu o volilnem sistemu, ki je bil 8. 12. 1996, na tem referendumu izglasovan predlog, vsebovan v referendumskem vprašanju, postavljenem na zahtevo 43 710 volivk in volivcev (druga točka izreka navedene odločbe). V obrazložitvi odločbe št. U-I-12/97 je Ustavno sodišče pozvalo Državni zbor, naj v razumnem roku sprejme v skladu z 90. členom Ustave in v skladu s to odločbo zakon, s katerim bo uredil vprašanje volilnega sistema tako, kot to narekuje izid referenduma (točka 51 obrazložitve).

9. Vezanost Državnega zbora na odločbo s takim izrekom je Ustavno sodišče opredelilo ne le kot politično oziroma moralno, temveč tudi kot pravno. Pri obravnavanju pravne vezanosti zakonodajalca na odločbe Ustavnega sodišča pa je treba poleg načela delitve oblasti in s tem povezane vezanosti parlamenta na odločbe Ustavnega sodišča upoštevati tudi hierarhijo pravnih norm in razmerje med ustavnimi in zakonskimi določbami. Odločba Ustavnega sodišča, ki se nanaša na ugotovitev rezultata na zakonodajnem referendumu, veže parlament le kot zakonodajalca, ne pa tudi kot ustavodajalca pri spreminjanju Ustave. Državni zbor kot ustavodajalec lahko po postopku, določenem z Ustavo, ta najvišji pravni akt države tudi spremeni. Državni zbor je z UZ80 spremenil ustavno ureditev volilnega sistema. Uvedel je volitve po načelu sorazmernega predstavništva ob štiriodstotnem volilnem pragu in z uveljavitvijo zahteve po odločilnem vplivu volivcev na dodelitev mandatov kandidatom. Taka spremenjena ustavna ureditev pa je zahtevala tudi določitev izvedbe in zagotovitev prehoda k uporabi spremenjene ureditve. To je ustavodajalec na podlagi prvega odstavka 174. člena Ustave storil z določbami prvega odstavka II. točke UZ80. Z njimi je uredil vprašanje prehoda v novo ustavno ureditev. Z UZ80 je torej parlament na eni strani spremenil vsebinske določbe Ustave, na drugi strani pa uveljavil potrebne določbe za izvedbo ustavnih sprememb. Za presojo takega ustavnega zakona pa Ustavno sodišče ni pristojno (tako Ustavno sodišče v sklepu št. U-I-214/00 z dne 14. 9. 2000, ki je priložen).

10. S sprejemom UZ80 je prenehala pravna vezanost Državnega zbora na odločbo Ustavnega sodišča. Člen 90 Ustave ureja zakonodajni referendum in kot rečeno je na izid zakonodajnega referenduma Državni zbor vezan kot zakonodajalec, medtem ko ga izvedeni referendum kot ustavodajalca ne zavezuje. Tudi v postopku ustavne revizije poznamo referendum, vendar gre le za tako imenovani potrditveni referendum. Po določbi 170. člena Ustave mora namreč Državni zbor predlagano spremembo Ustave predložiti v sprejem volivcem na referendumu, če to zahteva najmanj 30 poslancev. Iz teh določb je očitno, da pri spreminjanju Ustave Državni zbor na predhodni zakonodajni referendum ni vezan. To je tudi razumljivo, saj Ustava zahteva za potrditveni referendum, na katerem volivci odločajo o sprejemu ustavnih sprememb, določen kvorum. Po določbi drugega odstavka 170. člena je sprememba Ustave na referendumu sprejeta, če zanjo glasuje večina volivcev, ki so glasovali, pod pogojem, da se glasovanja udeleži večina vseh volivcev.

11. Ker je pobuda očitno neutemeljena, jo je bilo treba zavrniti. Ker je pobudo Ustavno sodišče zavrnilo, ni odločalo o predlogu za začasno zadržanje.

C.

12. Ustavno sodišče je sprejelo ta sklep na podlagi drugega odstavka 26. člena ZUstS in prve alinee 52. člena Poslovnika Ustavnega sodišča Republike Slovenije (Uradni list RS, št. 49/98) v sestavi: predsednik Franc Testen ter sodnice in sodniki dr. Janez Čebulj, dr. Miroslava Geč-Korošec, Lojze Janko, Milojka Modrijan, dr. Mirjam Škrk, dr. Lojze Ude, dr. Dragica Wedam-Lukić. Sklep je sprejelo soglasno. Pritrdilni ločeni mnenji sta dala sodnika Čebulj in Testen.


P r e d s e d n i k
Franc Testen
 


Pritrdilno ločeno mnenje sodnika dr. Čebulja, ki se mu pridružuje sodnik Testen 


1. Strinjam se z izrekom odločitve Ustavnega sodišča, s katerim je zavrnilo pobudo za začetek postopka za oceno ustavnosti izpodbijanih določb Zakona o volitvah v Državni zbor (Uradni list RS, št. 44/92 in 60/95 - v nadaljevanju: ZVDZ). Vendar iz obrazložitve sklepa niso razvidni vsi razlogi, ki bi zadostno utemeljevali izrek. Gre za tisti del obrazložitve, ki odgovarja na navedbe pobudnika o neskladnosti izpodbijanih določb ZVDZ z odločbo Ustavnega sodišča št. U-I-12/97 in posledično s prvim odstavkom 90. člena Ustave, po katerem je Državni zbor vezan na izid referenduma. Pobudnik je zatrjeval, da ta neskladnost tudi s sprejetjem Ustavnega zakona o dopolnitvi 80. člena Ustave (Uradni list RS, št. 66/00 - v nadaljevanju: UZ80) ni bila odpravljena, saj naj bi njegovo sprejetje v nasprotju z izidom referenduma pomenilo kršitev prvega odstavka 90. člena Ustave, zaradi česar naj bi bil UZ80 v nasprotju z načeli pravne države (2. člen Ustave). Ker gre za razloge, ki so bistveno vplivali na mojo odločitev, jih navajam v nadaljevanju.

2. Ustavno sodišče je v odločbi št. U-I-12/97 ugotovilo, da je bil na podlagi Poročila Republiške volilne komisije o izidu glasovanja na referendumu o volilnem sistemu, ki je bil 8. 12. 1996, na tem referendumu izglasovan predlog, vsebovan v referendumskem vprašanju, postavljenem na zahtevo 43.710 volivk in volivcev (druga točka izreka navedene odločbe). V obrazložitvi odločbe št. U-I-12/97 je Ustavno sodišče pozvalo Državni zbor, naj v razumnem roku sprejme v skladu z 90. členom Ustave in v skladu s to odločbo zakon, s katerim bo uredil vprašanje volilnega sistema tako, kot to narekuje izid referenduma (točka 51 obrazložitve). Ustavno sodišče je tudi posebej obrazložilo (točka 52 obrazložitve) pravno naravo vezanosti Državnega zbora. Poudarilo je, da Ustavna določba, da je Državni zbor vezan na izid referenduma, pomeni, da mora Državni zbor referendumsko odločitev obvezno preliti v zakon.

Vezanost ni zgolj politična oziroma moralna, temveč je tudi pravna. Državni zbor mora po stališču Ustavnega sodišča iz navedene odločbe obvezno sprejeti zakon, v katerem uzakoni referendumsko odločitev. Če bi Državni zbor določbo o vezanosti prekršil (npr. tako, da bi sprejel zakon z vsebino, ki bi nasprotovala referendumski odločitvi, ali tako, da zakona, ki ureja materijo, o kateri se je odločalo na referendumu, sploh ne bi sprejel), potem bi ustavnost odločitev zakonodajnega organa po Ustavi nadziralo Ustavno sodišče, ki ima za primere kršitev Ustave na voljo tudi različne sankcije (razveljavitev zakona, ugotovitev protiustavnosti, naložitev odprave protiustavnosti).

Ustavno sodišče je še poudarilo, da je pravna vezanost zakonodajnega organa normalen pojav v vsakem ustavnem sistemu, v katerem obstaja hierarhija med ustavnimi in zakonskimi normami.

3. Iz navedenega izhaja, da Ustavno sodišče uzakonitve referendumskega izida (dvokrožnega večinskega volilnega sistema) Državnemu zboru ni naložilo na podlagi drugega odstavka 40. člena Zakona o Ustavnem sodišču (Uradni list RS, št. 15/94 - v nadaljevanju: ZUstS), ki ga pooblašča, da, kadar je to potrebno, določi, kateri organ mora izvršiti njegovo odločbo in na kakšen način. Tako je Ustavno sodišče ravnalo npr. v odločbi št. U-I- 301/98 z dne 17. 9. 1998 (Uradni list RS, št. 67/98 in OdlUS VII, 157), s katero je ugotovilo neskladnost 2. točke 3. člena Zakona o ustanovitvi občin ter o določitvi njihovih območij (Uradni list RS, št. 60/94 - ZUODNO) z Ustavo in Državnemu zboru določilo enoletni rok za odpravo ugotovljene neskladnosti. Poleg tega je Ustavno sodišče na podlagi drugega odstavka 40. člena ZUstS v tretji točki navedene odločbe sklenilo: "Organom Mestne občine Koper se podaljša mandat do nastopa mandata organov novih občin, ki bodo ustanovljene v skladu z drugo točko tega izreka." Vendar tudi, če bi Ustavno sodišče z odločbo št. U-I-12/97 naložilo Državnemu zboru uzakonitev referendumskega izida na podlagi drugega odstavka 42. člena ZUstS, pa bi ta uzakonil drugačno rešitev, ne bi šlo za vprašanje skladnosti med takšno (drugačno) zakonsko ureditvijo in odločbo Ustavnega sodišča v delu, ki bi določala način izvršitve, temveč za vprašanje njene skladnosti z Ustavo. Ustavno sodišče je namreč že v obrazložitvi odločbe št. U-I-163/99 z dne 23. 9. 1999 (Uradni list RS, št. 80/99 in OdlUS VIII, 209) zapisalo, da z odločitvijo na tej podlagi (na podlagi drugega odstavka 42. člena ZUstS) Ustavno sodišče ne razlaga nujno Ustave in torej v tem delu izrecno ne izvršuje ustavnosodne presoje, za katero je pristojno na podlagi 160. in 161. člena Ustave (in na katero je Državni zbor vezan). To pa pomeni, da je pravna narava odločitve, ki jo sprejme Ustavno sodišče na podlagi drugega odstavka 40. člena ZUstS, drugačna od pravne narave odločitve, ki zadeva ustavnosodno presojo predpisa. Zato lahko zakonodajalec način izvršitve, določen na podlagi drugega odstavka 40. člena ZUstS, spremeni z zakonom. Sprejem takšnega zakona sam po sebi ni protiustaven. Protiustaven je lahko samo v zakonu vsebovan način izvrševanja, kar pa mora biti predmet morebitne vsakokratne ponovne ustavnosodne presoje, če je ta pred Ustavnim sodiščem sprožena (točka 10 obrazložitve).

4. Gornje stališče izhaja tudi iz zgoraj citiranih 51. in 52. točke obrazložitve odločbe št. U-I-12/97. V teh delih obrazložitve Ustavno sodišče same obveze Državnega zbora, da sprejme zakon, ki bo uzakonil dvokrožni večinski volilni sistem, ki je bil po ugotovitvi sodišča izglasovan na referendumu, ni utemeljevalo na obveznosti odločbe Ustavnega sodišča ali na obveznosti spoštovanja načina izvršitve odločbe. Vezanost Državnega zbora je opredelilo ne le kot politično oziroma moralno, temveč tudi kot pravno. Pravna vezanost (sprejeti zakon kot tudi z njim uzakoniti dvokrožni večinski volilni sistem) pa naj bi po stališču Ustavnega sodišča v tem primeru izhajala iz prvega odstavka 90. člena Ustave, ne pa iz same odločbe št. U- I-12/97, razen kolikor se ta nanaša na samo ugotovitev izida referenduma. Vendar gre pri pravni vezanosti za vezanost zakonodajnega organa kot posledico hierarhije med ustavnimi in zakonskimi normami. Zato tudi odločba Ustavnega sodišča (pa čeprav vsebuje interpretacijo ustavnih norm) veže zakonodajalca, ne veže pa ustavodajalca pri spreminjanju Ustave.

5. Izpodbijane določbe ZVDZ je torej lahko Ustavno sodišče ocenjevalo le z vidika Ustave, vključno s spremembo njenega 80. člena, ki je bila opravljena s sprejetjem in razglasitvijo UZ80. S prvo točko UZ80 je Državni zbor kot ustavodajalec spremenil ustavno ureditev volilnega sistema. Z njo je uvedel volitve po načelu sorazmernega predstavništva ob štiriodstotnem volilnem pragu in zahtevi po odločilnem vplivu volivcev na dodelitev mandatov kandidatom. Gre torej za spremenjeno ustavno ureditev, ki je glede na obstoječo volilno zakonodajo zahtevala tudi določitev izvedbe in zagotovitev prehoda k uporabi spremenjene ureditve. To je ustavodajalec na podlagi prvega odstavka 174. člena Ustave storil z določbami prvega odstavka druge točke UZ80. Z njimi je uredil vprašanja prehoda v novo ustavno ureditev, ki bodo tudi del vsebine ZVDZ. S tem je Državni zbor na ustavnopravnem nivoju uskladil izpodbijane določbe ZVDZ s spremembo Ustave, sprejeto s prvo točko UZ80 (tako Ustavno sodišče v sklepu št. U-I-214/00 z dne 14. 9. 2000).

6. Vendar po pobudnikovem mnenju sprejetje UZ80 neustavnosti ZVZD ne odpravlja, saj naj bi njegovo sprejetje v nasprotju z izidom referenduma pomenilo kršitev prvega odstavka 90. člena Ustave, zaradi česar naj bi bil UZ80 v nasprotju z načeli pravne države (2. člen Ustave). Prvi odstavek 90. člena Ustave določa, da je Državni zbor vezan na izid referenduma, ki se razpiše o vprašanjih, ki se urejajo z zakonom. Glede tega, da je na izid referenduma vezan kot zakonodajalec, ni nobenega dvoma. To je zapisalo Ustavno sodišče tudi v obrazložitvi odločbe št. U-I- 12/97 (točka 52) in poudarilo, da je takšna pravna vezanost zakonodajnega organa normalen pojav v vsakem ustavnem sistemu, v katerem obstaja hierarhija med ustavnimi in zakonskimi normami. Če bi Državni zbor določbo o vezanosti (prvi odstavek 90. člena Ustave) prekršil (npr. tako, da bi sprejel zakon z vsebino, ki bi nasprotovala referendumski odločitvi, ali tako, da zakona, ki ureja materijo, o kateri se je odločalo na referendumu, sploh ne bi sprejel), potem bi ustavnost odločitev zakonodajnega organa po Ustavi nadziralo Ustavno sodišče, ki ima za primere kršitev Ustave na voljo tudi različne sankcije (razveljavitev zakona, ugotovitev protiustavnosti, naložitev odprave protiustavnosti).

7. V primeru pobudnikovega zatrjevanja neustavnosti UZ80, ki naj bi bil v nasprotju s prvim odstavkom 90. člena in z 2. členom Ustave, pa ne gre več za pravno vezanost, ki temelji na hierarhiji med ustavnimi in zakonskimi normami. Člen 90 Ustave namreč ureja zakonodajni referendum in na izid zakonodajnega referenduma je vezan Državni zbor kot zakonodajalec. Državni zbor lahko kot ustavodajalec po postopku, ki je določen v Ustavi (členi 168 do 171) spremeni Ustavo (podrobneje o tem v sklepu št. U-I-214/00 z dne 14. 9. 2000). Pri spreminjanju Ustave ga prvi odstavek 90. člena Ustave kot ustavodajalca ne zavezuje.

Ustavodajnega referenduma v takšnem smislu, kot to velja za predhodni zakonodajni referendum, naša pravna ureditev ne pozna. Tudi iz ustavnih določb (168. člen Ustave), ki kot enega od predlagateljev za začetek postopka za spremembo Ustave, opredeljuje tudi najmanj trideset tisoč volivcev, izhaja, da je Ustava glede njenega spreminjanja uveljavila primat ustavodajalca. Ta je vezan edino na izid referenduma o potrditvi predlaganih sprememb Ustave, do katerega pa prav tako lahko pride le, če to zahteva najmanj trideset poslancev (170. člen Ustave). Po mojem mnenju lahko glede na besedilo 170. člena Ustave, ki govori o predlaganih spremembah, edino 30 poslancev "prenese" funkcijo sprejemanja sprememb Ustave na volivce. Edino v tem primeru volivci neposredno sprejemajo spremembe Ustave, seveda če so predlagane po določbah 168. člena Ustave. In samo v takšnem primeru je na referendumski izid vezan tudi Državni zbor kot ustavodajalec.


dr. Janez Čebulj



Pridružujem se ločenemu mnenju sodnika Čebulja, s tem, da se ne opredeljujem do vrste in postopka referenduma za potrditev spremembe Ustave po 170. členu Ustave (zadnja dva stavka v 7. točki ločenega mnenja).


Franc Testen
Vrsta zadeve:
ocena ustavnosti in zakonitosti predpisov in drugih splošnih aktov
Vrsta akta:
zakon
Vlagatelj:
Robert Hlede, Koper
Datum vloge:
18.07.2000
Datum odločitve:
14.09.2000
Vrsta odločitve:
sklep
Vrsta rešitve:
zavrnitev
Dokument:
US20305